Podeželska barja so bila vedno hvaležna lokacija za grozljivko, saj njihova enako čarobna kot tudi skrivnostna prezenca pričara prav posebno atmosfero, ki venomer tiči nekje med realizmom in mističnim surrealizmom. Kako odlično izkoristiti omenjeno lokacijo pokaže skrivnostna folk grozljivka The Moor, sicer režijski prvenec Chrisa Cronina, ki ambiciozno prepleta elemente tradicionalnega filma in podžanra najdenih posnetkov, hkrati pa želi zbuditi gledalčevo pozornost s kompleksno in poglobljeno zgodbo o tragični teži izgube, prebolevanju in iskanju upanja, ki pa posameznika lahko vodi v pogubo. Glavna junakinja filma je neuspešna podcasterka Claire, ki je kot otrok priča ugrabitvi njenega najboljšega prijatelja, ki ga kasneje najdejo mrtvega. 25 let kasneje Claire kontaktira prijateljev oče, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da bo morilec njegovega otroka kmalu na prostosti, zato se v družbi raziskovalcev odpravi na potovanje do domnevno zakletega barja, kjer naj bi se nahajalo še več ostankov morilčevih žrtev. Cronin se v svojem prvem filmu trudi, da bi gledalcu pričara prav posebno izkušnjo in to mu do določene mere uspe; The Moor je namreč obogaten z izvrstno temačno atmosfero, kjer med drugim ne manjka mističnih meglic, blata, dežja, živega peska, divjih neviht in skrivnostij bitij. K še boljšemu vzdušju prispevajo tudi pristne igralske predstave in nepredvidljiva zgodba, ki obenem dostavi nekaj domiselnih preobratov, Cronin pa se tudi dobro izkaže pri serviranju strašljivih prizorov, ki niso preveč formulaični in klišejski. Toda tisto, kar pričujoči film vleče navzdol, sta njegov po polžje počasen tempo in obupna razvlečenost; The Moor traja dobri dve uri in ta dolžina ni niti približno upravičena, še posebej nekje na polovici, ko se zdi, da Cronin svoje junake (in gledalca) ujame v ponavljanje in monotonost dogajanja, ki šele proti koncu pridobi tako na akciji kot suspenzu. The Moor je po pričakovanjih film z začetniškimi napakami, toda Cronin ima pred seboj vsekakor obetavno prihodnost.

Zadnja leta smo v žanru filmskih grozljivk priča povratku atmosferičnih folk trilerjev (Enys Men, Midsommar, The Apostle, Lamb, Men), ki se po vizualni podobi, estetiki in nekonvencionalnih pripovednih prijemih močno zgledujejo po klasikah iz 60. in 70. let, ko je omenjeni podžanr doživljal svojo kreativno renesanso. Mednje spada tudi film Starve Acre, posnet po istoimenskem romanu Andrewa Michaela Hurleyja, ki se odvija na temačnem britanskem podeželju, zavitim v meglo starodavne mistike, prepovedanih okultnih ritualov in vraževerja, ki se prenaša iz roda v rod. Film se povečini odvija na kmetiji družine, kjer oče (Matt Smith) in mama (Morfydd Clark) poskušata najti razloge za nenavadno obnašanje njunega sina, pri tem pa nehote obudita staro in zlovešče prekletstvo, zakopano globoko v koreninah podeželja. Posebnost pričujočega filma je, da ta okrivni zaplet (razlogi za sinovo agresijo) razreši že v prvi tretjini, večino časa pa nameni mističnemu in čustvenemu izletu skozi različne stopnje posameznikovega soočanja z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Zgodbo poganjata izvrstni predstavi Smitha in predvsem Clarkove, ki znova dokaže, da je bila rojena za igranje v art-house grozljivkah, režiser in scenarist Daniel Kokotajlo pa uspe s fenomenalno temačno atmosfero, dobro izkoriščeno lokacijo podeželja, čudovitim izborom zastrašujoče glasbe in tematsko kompleksnostjo zgodbe ustvariti pravo poslastico za tiste, ki od filmov zahtevajo hrano za možgane. Velja opozoriti, da bodo oboževalci bolj komercialno usmerjenih grozljivk nad pričujočim filmom razočarani, saj se ta močno zanaša na omenjeno atmosfero ter serviranje strahu, rojenega iz nevidnega in travmatičnega, filmu pa ne pomaga tudi izredno počasen tempo, ki zgodbo pripelje do vrha šele v zadnji tretjini, ki med drugim tudi dostavi dobrodošle čustvene šoke. Starve Acre je tako film, ki bo podobno kot In a Violent Nature in Longlegs močno razdvojil občinstvo, saj gre za unikaten izdelek za unikatne okuse, vendar pa s tem ni popolnoma nič narobe.