Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ameriška igralka indijanskih korenin Lily Gladstone je po lanskoletnem čudovitem nastopu v epski drami Killers of the Flower Moon upravičeno postala ena od vzhajajočih zvezd čezlužniškega filma, ki je svojo prezenco izkoristila tudi za izdatno promocijo pogosto nerazumljene in z vidika širše javnosti slabo poznane kulture ameriških staroselcev. Še en kanček v ta mozaik kulturne raznolikosti predstavlja ganljiva družinska drama Fancy Dance režiserke in scenaristke Erice Tremblay, ki se je doslej pilila v vodah dokumentarnega filma, tokrat pa se prvič predstavlja z igranim celovečercem, ki je nastal z izdatno podporo zveze indijanskega plemena Cherokee. Gladstonova tokrat odigra Jax, ki po nenadnem izginotju svoje sestre postane začasna skrbnica nečakinje Roxi, s katero se pripravljata na udeležbo na letnem srečanju indijanskih plemen, imenovanem powwow. A ker je Jax nekdanja arestantka, ji socialna služba zagrozi z odvzetjem skrbništva nad Roxi, kar pa dvojice ne ustavi pred tem, da skupaj pobegne in skuša najti Roxijino mamo. Motiv sestrinega izginotja sicer igra dokaj pomembno vlogo, vendar pa Tremblayjeva film zastavi kot umirjeno in melanholično zgodbo o zapletenih družinskih vezeh, iskanju identitete (slednje je razvidno še posebej pri Roxi, ki je venomer razklana med belsko kulturo in kulturo staroselcev) ter kakopak ljubezni, katere moč lahko prenese marsikatero življenjsko oviro. Takšnih filmov je dandanes veliko in drži, da Tremblayjeva znotraj žanra ne odkriva tople vode, a navkljub temu je Fancy Dance na vseh nivojih odlično odigran, iskren, nesentimentalen in pristno emocionalen film, ki se resda osredotoča na avtentičen prikaz indijanske kulture, vendar pa hkrati seže tudi izven nje in vsakemu gledalcu predstavi univerzalno zgodbo, s katero se lahko brez težav identificira. Srčika filma sta kakopak zavzeti igralski predstavi Gladstonove in Isabel DeRoy- Olson kot Roxi, katerih kemija je enostavno neprekosljiva. Fancy Dance je impresivni prvenec režiserke, za katero upamo, da bo v prihodnje še bolj pogumna.

Podžanr grozljivk, imenovani slasherji, je v popkulturni zavesti prisoten že od začetka 60. let s klasikami kot sta Peeping Tom in Psycho, vendar pa je pravi razcvet doživel šele konec 70. let, ko je znotraj žanra postal stalnica vse do današnjih dni. Njegova množična prisotnost je posledično pripeljala tudi do upada kakovosti in domiselnosti, le na vsake toliko časa se je pojavil kakšen film, ki je predstavljal rekonstrukcijo žanra v obliki obračanja klišejev na glavo in eksperimentiranja z navidez nezdružljivimi slogi. Točno to pa je In a Violent Nature režiserja in scenarista Chrisa Nasha, ki se je odločil za drzen podvig; združiti eksplotacijsko naravo slasherjev in poetično, skoraj meditativno estetiko filmov Gusa van Santa in Terrenca Mallicka. Film je namreč oglaševan kot t.i. “razpoloženska” grozljivka, ki se sicer oklepa nekaterih žanrskih konvencij, vendar pa se bolj kot na hiter tempo in ekscese zanaša na vzpostavljanje kontrastno pomirjujoče atmosfere neokrnjene kanadske divjine. Ravno zato je najmanj pomemben del pričujočega filma njegova zgodba, ki ne bi mogla biti bolj generična; ko skupina mladih na starem pokopališču sredi gozda odtuji medaljon, nehote obudi zakopano telo molčečega morilca Johnnyja, ki se odpravi na krvav pohod in okrutno umori vsakogar, ki mu pride naproti. Unikatnost filma In a Violent Nature je v tem, da dogajanje povečini spremljamo iz perspektive morilca oz. preko dolgih neprekinjenih kadrov njegove počasne hoje skozi gozdove, kar se morebiti sliši dolgočasno, pa vendar Nasheva spretna režija, čudovita fotografija in pomirjujoča atmosfera usvarijo nenavaden suspenz, na katerega v današnjih slasherjih le redkokdaj naletimo. Seveda pa Nash meditativne trenutke prekine s prizori pričakovano ekscesnega nasilja, kar pa filmu ne odvzame nians subtilnega družbenega komentarja o vdoru civilizacije v neokrnjeno bit okrutne narave. In a Violent Nature je tako zelo posrečena eksperimentalna grozljivka, ki vse svoje šibkosti obrne v lastno prid in pričara eno najbolj unikatnih gledalskih izkušenj letošnjega leta.