Ameriški filmar Richard Linklater se je proslavil s svojimi izrazito intimnimi filmi, ki se oklepajo minimalistične pripovedne niti in tematizirajo večne aktualne dileme kot so človekovo soočanje s smrtnostjo in minljivostjo časa. Tega – vsaj na neposreden način – pri njegovem najnovejšem celovečercu, kriminalni črni komediji Hit Man ni na spregled. Še več: gre za Linklaterjev komercialno najbolj dostopen in všečen izdelek, ki močno spominja na duh neobremenjenih akcijskih filmskih zabav iz devetdesetih let, ko so se te še vedno drznile biti hkrati strašansko seksi kot tudi duhovito absurdne. Film, ki ga je Linklater spisal skupaj z glavnim igralcem Glenom Powellom predstavi srednješolskega profesorja, ki hkrati za policijo opravlja delo lažnega najetega morilca, katerega naloga je, da se srečuje s svojimi naročniki in jih po priznanju spravi za zapahe. Njegova sposobnost vživljanja v različne vloge pri policijskih kolegih zbudi občudovanje, toda “kariera” lažnega morilca se mu začne majati, ko se zaplete v vroče razmerje z eno od njegovih naročnic, ki se želi znebiti nasilnega moža. Kot je moč razbrati, se film ponaša s precej banalno zgodbo in v takšnih primerih je morebiti najbolje, da jo gledalec ne jemlje resno, na kar tudi Linklater močno cilja. Hit Man je v svojem bistvu zafrkantski film, ki sicer najde nekaj časa za odpiranje filozofskim tem posameznikovega iskanja identitete ter vpliva, ki ga imajo liki najetih morilcev na sodobno popkulturo, vendar pa je v prvi vrsti s seksom, lažmi in prevarami začinjena neo-noir kriminalka. Vrsta posrečenih šal, živahno dogajanje ter idealna kombinacija erotične romance in suspenza hodijo vzporedno z neustavljivim šarmom Powella, ki tokrat dokaže, da ni (zgolj) filmski lepotec, ampak igralec z dobrim občutkom za komični timing, kar je še posebej izrazito v njegovih številnih preobrazbah najetih morilcev. Kjer se filmu še najbolj zalomi, je njegov epilog z nekaterimi problematičnimi preobrati, ob kateri sicer všečni osrednji lik postaja vse bolj moralno sprevržen. Hit Man nedvomno ne spada med Linklaterjeve presežke, vendar pa je dobrodošel poklon časom, ko smo se gledalci s filmom še znali zabavati.