Possession (1981)

Rating: 9 out of 10.

Poljski režiser Andrzej Žulawski (1940-2016) je bil v evropskih krogih vedno poznan kot provokativen art-house avtor, ki je namerno kljuboval pravilom filmskega mainstreama in trmoglavo vztrajal pri svoji drzni umetniški viziji, ki se ne boji spraviti gledalca v nelagodje. In četudi je do začetka 80. let že postal eno od najbolj unikatnih imen poljskega filma, je mednarodno slavo požel šele s svojim četrtim celovečercem, psihološko srhljivko Possession, pri kateri je črpal navdil iz lastnih izkušenj ob soočanju s težavno ločitvijo od bivše žene, igralke Malgorzate Braunek. V ospredju filma sta zakonca Anna in Mark, ki živita v zahodnem Berlinu s svojim sinkom Benom; Mark ob vrnitvi iz službenega potovanja ugotovi, da je Anna vse bolj odtujena in psihično neuravnovešena, hkrati pa si je v času njegove odsotnosti omislila ljubimca. In medtem ko se Mark trudi rešiti propadel zakon, Anna na lepem skrivnostno izgine in preživlja čas v zanemarjenem stanovanju, kjer hkrati čuva grozljivo skrivnost. Possession je film, ki mu je nemogoče odreči ambicij in pretresljive iskrenosti; Žulawski ne obrača pogleda stran od travm in psihičnih posledic, ki jih na človeku pusti ločitev, pri posredovanju kompleksnega sporočila pa zgodbo zavije v različne plasti alegoričnosti, kjer je povsem odveč razmišljati o tem, če je prikazano nekaj resničnega ali zgolj odslikava čustvenih stisk osrednjih likov. Ravno zato je razumljivo, zakaj so igralske predstave pogosto (namerno) pretirane (četudi sta Sam Neill in Isabelle Adjani naravnost fantastična v svojih vlogah) in da je veliko dogajanja na robu čistega absurda. Possession je globoko metaforičen film, kjer bolj kot dogajanje šteje surovo potretiranje najbolj temačnih čustev, ki jih človek doživlja ob ločitvi od ljubljene osebe. Če k temu prištejemo še hladno vizualno podobo, izpostavljeno razklanost Berlina v 80. letih ter elemente pristne telesne grozljivke, pridemo do spoznanja, da je Possession neprijeten, vendar eden najbolj iskrenih in pretresljivih šokerjev vseh časov.

Civil War (2024)

Rating: 8 out of 10.

Distopična vojna drama Civil War, sicer novi celovečerec Alexa Garlanda, ne bi mogla ugledati luči sveta ob bolj primernem trenutku; glede na trenutno vroče politično ozračje, ki vlada v ZDA, se scenarij o državljanski vojni zdi zelo verjeten, Garland pa je to strašljivo prerokbo spravil na velika platna, četudi ne v takšni obliki, kot bi pričakovali. Že pred izidom so se okoli filma širile špelukacije o njegovem domnevno provokativnem političnem sporočilu, ki bi prelilo še več olja na ogenj ideološkega ekstremizma, toda Garland je v svoji viziji ameriške bratomorne vojne ostal diplomatski; Civil War ni političen film, ampak v prvi vrsti opomin o pomenu novinarstva v vojnem času, hkrati pa tudi absurdna tragedija, ki skozi brutalno nasilje in črni humor izpostavi bizarnost situacije, kjer tudi udeleženci vojne niso več prepričani, za kaj in proti komu se sploh borijo. Glavni junaki filma tako niso vojaki, ampak skupina vojnih novinarjev, ki se odpravi proti okupiranemu Washingtonu, da bi intervjujala ameriškega predsednika, vendar pa pri tem trči ob grozljivo resničnost razdeljene Amerike. Srce filma predstavljata odlični Kirsten Dunst in Caille Spaeny, ki predstavljata jing-jang pogledov na novinarstvo; medtem ko je prva utrujena novinarka, katere so vojne grozoto čustveno ohromile, se druga z dogajanjem na bojišču šele spoznava. Njuna moralna vojna gledalca vodi skozi edinstveno filmsko izkušnjo, ki prepriča z ravno pravšnjo mero čustev in vznemirljive akcije, nenavadno očarljive izbire glasbe, ki pogosto služi kot kontrast nasilju, hkrati pa film zaradi svoje nepolitične narave ne izpade pridigarski ali sentimentalen. Civil War je film, ki ne želi razdvajati, ampak vzpodbuditi k razmisleku, četudi se zaveda, da pri tem ne bo našel enostavnih odgovorov. Ta odsotnost konkretnega družbenega komentarja bi znala katerega gledalca zmotiti, kar je delno upravičen očitek, toda Garland navkljub temu posreduje dovolj materiala za konkreten razmislek. Sicer pa; so ob trenutni politični anarhiji, ki vlada v ZDA, res potrebne dodatne razlage o tem, zakaj je državljanska vojna verjetna?