Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Distopična vojna drama Civil War, sicer novi celovečerec Alexa Garlanda, ne bi mogla ugledati luči sveta ob bolj primernem trenutku; glede na trenutno vroče politično ozračje, ki vlada v ZDA, se scenarij o državljanski vojni zdi zelo verjeten, Garland pa je to strašljivo prerokbo spravil na velika platna, četudi ne v takšni obliki, kot bi pričakovali. Že pred izidom so se okoli filma širile špelukacije o njegovem domnevno provokativnem političnem sporočilu, ki bi prelilo še več olja na ogenj ideološkega ekstremizma, toda Garland je v svoji viziji ameriške bratomorne vojne ostal diplomatski; Civil War ni političen film, ampak v prvi vrsti opomin o pomenu novinarstva v vojnem času, hkrati pa tudi absurdna tragedija, ki skozi brutalno nasilje in črni humor izpostavi bizarnost situacije, kjer tudi udeleženci vojne niso več prepričani, za kaj in proti komu se sploh borijo. Glavni junaki filma tako niso vojaki, ampak skupina vojnih novinarjev, ki se odpravi proti okupiranemu Washingtonu, da bi intervjujala ameriškega predsednika, vendar pa pri tem trči ob grozljivo resničnost razdeljene Amerike. Srce filma predstavljata odlični Kirsten Dunst in Caille Spaeny, ki predstavljata jing-jang pogledov na novinarstvo; medtem ko je prva utrujena novinarka, katere so vojne grozoto čustveno ohromile, se druga z dogajanjem na bojišču šele spoznava. Njuna moralna vojna gledalca vodi skozi edinstveno filmsko izkušnjo, ki prepriča z ravno pravšnjo mero čustev in vznemirljive akcije, nenavadno očarljive izbire glasbe, ki pogosto služi kot kontrast nasilju, hkrati pa film zaradi svoje nepolitične narave ne izpade pridigarski ali sentimentalen. Civil War je film, ki ne želi razdvajati, ampak vzpodbuditi k razmisleku, četudi se zaveda, da pri tem ne bo našel enostavnih odgovorov. Ta odsotnost konkretnega družbenega komentarja bi znala katerega gledalca zmotiti, kar je delno upravičen očitek, toda Garland navkljub temu posreduje dovolj materiala za konkreten razmislek. Sicer pa; so ob trenutni politični anarhiji, ki vlada v ZDA, res potrebne dodatne razlage o tem, zakaj je državljanska vojna verjetna?

Godzilla Minus One, japonski epski spektakel o znameniti pošasti, ki hkrati predstavlja 37. poglavje v njeni dolgoletni franšizi, je učna ura za čezlužniške filmske studie, ki v svoje megalomanske blockbusterje vlagajo več sto milijonov proračuna, končni rezultat pa je generični in nesmiselni dolgčas, ki ga gledalec pozabi že ob odhodu iz kina. Film režiserja, scenarista in strokovnjaka za posebne učinke Takashija Yamazakija je bil namreč posnet za skromnih 12 milijonov dolarjev, hkrati pa izgleda bolj vznemirljivo, spektakularno in epsko kot številni medli poskusi ameriških studijev, da bi legendarnega kuščarja Godzillo predstavili svojemu občinstvu. Povrhu tega pa pričujoči film vključuje nekaj, kar čezlužniškim filmom o pošastih dela večne probleme; poglobljeno zgodbo in dobro razvite like, s katerimi se gledalec lahko poistoveti. Dogajanje je postavljeno v povojno Japonsko in v ospredje postavi tragično zgodbo nekdanjega kamikaze Koichija, ki je bil tik pred koncem vojne priča napadu orjaške Godzille, sedaj pa ga preganja krivda, ker ni uspel rešiti svojih tovarišev in se namesto tega izognil dolžnosti samomorilskega pilota. Medtem ko si skuša v opustošenem Tokiju znova zgraditi življenje, mesto napade Godzilla, vendar pa japonska vlada ni pripravljena ukrepati, zato so se meščani pripravljeni postaviti po robu pošasti popolnoma sami. Godzilla Minus One je znotraj žanra filmov o pošastih čista mojstrovina, saj poleg vznemirljive akcije, sapo jemajočih posebnih učinkov in fenomenalnega izgleda Godzille ponudi večplastno in kompleksno zgodbo z močnim družbenim komentarjem, kjer naslovna pošast simbolizira vračajočo se travmo japonske družbe, ki se po kapitulaciji l. 1945 ni zmožna postaviti na lastne noge in katere zavest je obremenjena z ranami vojne. Godzilla Minus One ni samo odličen epski spektakel z izvrstnim občutkom za suspenz in emocije, ampak dokaz, da so filmi o pošastih lahko mnogo več kot praznoglava predstava, ki jo spremljamo ob grizljanju kokic.