Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Nicolas Cage si zadnja leta uspe najti vse več projektov, ki so vredni njegovega talenta in mednje spada tudi postapokaliptična srhljivka Arcadian, ki ga postavi v vlogo Paula, požrtvovalnega očeta dveh najstniških sinov, s katerima skuša preživeti v svetu, ki ga je prizadela invazija pošasti, ki pridejo na površje samo ponoči. Okvirni zaplet močno spominja na uspešnico A Quiet Place, le da imamo tokrat opravka s postapokaliptičnim svetom, katerega pravila ostajajo venomer konsistentna, logična in se ne spreminjajo zgolj zato, ker to od njih zahteva zgodba. Režiser Ben Brewer se v prvi polovici oklepa minimalizma in gledalca ne utruja s podrobnostmi glede tega, kako se je invazija pošasti sploh začela, ampak ostaja venomer osredotočen na prepletanje ganljive družinske drame in napetega trilerja o preživetju, vse skupaj je zavito v pristno temačno atmosfero, tok pripovedi pa je temu primerno počasen in močno cilja na čustva, ne pa toliko na suspenz, katerega sicer ne primanjkuje. Igralske predstave so solidne, četudi je Cage nekoliko bolj v ozadju in prepušča prostor Jaedenu Martellu in Maxwellu Jenkinsu v vlogi najstniških sinov in tu se že pojavi prva večja težava filma; najbolj zanimiv lik v filmu je namreč Cageov Paul, medtem ko sta njegova sinova bistveno manj zanimiva in razdelana lika, zaradi česar bo gledalec s težavo našel razloge, da bi mu moralo biti zanju mar. Film kvari tudi druga polovica filma, ki opusti prizemljenost in minimalizem ter namesto tega dostavi celo vrsto akcijskih prizorov z neprepričljivim videzom pošasti, kar posledično vodi v padec suspenza in strahu, katerega film v prvi polovici tako dobro gradi. Arcadian nikakor ni slab film in je v marsičem mnogo boljši od A Quiet Place, toda zdi se, da pogosto teče po preverjenih potek tisoč in enega postapokaliptičnega filma namesto, da bi dostavil nekaj bolj unikatnega in drznega.

Irski igralec Liam Neeson je zavolj njegovega pogostega pojavljanja v akcijskih filmih postal svojevrstni fenomen, saj je v njih pogosto združeval pravila modernega blockbusterja z veliko nasilja in plitko vsebino ter starošolskega mačizma, ki je v današnjem svetu vse bolj izrazite pomehkuženosti in osladne politične korektnosti še kako dobrodošel. Morebiti drži, da so Neesonovi akcijski filmi z vidika kvalitete zelo majavi, pa vendar jih je vedno znova reševal igralec s svojo robato karizmo. In ravno zato je osvežujoče videti takšen film kot je In The Land of Saints and Sinners, napet kriminalni triler s pridihom ruralnega westerna, ki ne izpostavlja zgolj Neesonovo prezenco akcijskega junaka, ampak mu nameni nekaj, kar smo v njegovih filmih močno pogrešali; čustveno globino in elegično rekonstrukcijo človeka, obremenjenega z nasilno preteklostjo. Film, postavljen na severno Irsko v 70. letih na vrelišču državljanskega konflikta med irskimi protestanti in katoliki, predstavi osamljenega vdovca Finbarja, ki se lokalni skupnosti predstavlja kot prodajalec knjig, vendar pa na skrivaj opravlja službo najetega morilca za lokalnega kriminalca. Leta umorov in nasilja na njem pustita težak davek, zato se odloči za upokojitev, vendar ko po spletu okoliščin postane vpleten v smrti člana irske republikanske armade, postane jasno, da svoje preteklosti ne bo tako zlahka pustil za seobj. In The Land of Saints and Sinners je starošolska kriminalna kavbojka s preprosto zgodbo in liki, katerih motivacije in ozadja niso preveč zapletena, kar ni mišljeno kot nekaj slabega; film morebiti ne odkriva tople vode, vendar pa zelo spretno prepleta emocije, surovost ter občasno celo poetičnost, ki jo oddaja irsko podeželje, kar je v filmu še dodatno izpostavljeno s čudovito fotografijo in elegično glasbo. Kot že rečeno, je Neeson tokrat resnično v vrhunski formi in zelo dobro posvoji tip utrujenega morilca, ki smo ga že srečali v Eastwoodovi mojstrovini Unforgiven, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, četudi bi si nekateri (predvsem Kerry Condon) zaslužili več minutaže in bolj razvite like. Od filma In The Land of Saints and Sinners tako ni moč pričakovati večjega presežka, vendar pa je v poplavi generičnih Neesonovih streljaških zabav izredno pozitivno presečenje.