Monkey Man (2024)

Rating: 7 out of 10.

Monkey Man, režijski prvenec priljubljenega britanskega igralca indijskih korenin Deva Patela (za film je napisal tudi scenarij, kjer mu je na pomoč priskočil celo Jordan Peele in odigral glavno vlogo), je film, za katerega se čuti, da je bil narejen z ogromno ljubezni, truda in zagnanosti, po čemer bi se lahko zgledoval marsikateri čezlužni filmski ustvarjalec. To je film, ki namerava preseči žanrske okvirje in ustvariti nekaj, kar bo gledalca hkrati zabavalo kot tudi čustveno dotaknilo. Nasilni akcijski triler, ki ne skopari z brutalnostjo in prelivanjem krvi, je v osnovi precej klasična zgodba o maščevanju; osrednji neimenovani lik je mladenič, ki je bil kot otrok priča brutalnemu umoru matere in masakru v rodni vasi, sedaj pa se preživlja kot zamaskirani udeleženec ilegalnih rokoborskih tekem, hkrati pa skuša izslediti sodelavce psihopatskega verskega guruja, ki je odredil napad na njegovo vas. Kot je moč razbrati, ima Monkey Man dokaj predvidljivo zgodbo, toda Patel ji kljub temu uspe dodati dovolj unikatnosti, da ne izpade kot zgolj indijska različica uspešnice John Wick; dovolj je že to, da je zgodba umeščena v indijsko metropolo, ki s svojimi ozkimi uličicami, neonskimi lučmi in kontrastnimi barvami priča izvrstno vzdušje, akcijski prizori so brutalno vznemirljivi (četudi bo nekatere gledalce zmotila preveč tresoča kamera iz prve roke), odlična glasba in zavzeta Patelova igra, ki prepriča tako na fizični kot čustveni ravni pa poskrbijo, da Monkey Man ne izpade kot še en pozabljiv akcijski film brez duše. To mu tudi bolj ali manj uspe, četudi ne brez začetniških napak; Patel namreč preveč časa nameni flashbackom iz otroštva glavnega lika, ki v osnovi ponavljajo eno in isto poanto, nekateri artistični vložki pa izpadejo rahlo prisiljeno in razvlečeno, še posebej zato, ker so zaradi njih zanemarjeni bolj pomembni deli filma kot je osrednji zlikovec, ki ostane zelo enodimenzionalen in dolgočasen. Pohvalno je, da si je Patel za svoj režijski prvenec izbral zahteven žanr akcijskega trilerja in dokazal, da ta lahko postreže z idealno kombinacijo mišic in možganov, toda prostora za izbojšave kakopak ostajajo. Monkey Man je navkljub temu vznemirljiv pretepaški film, ki povečini udari tam, kamor je potrebno.

Ghostbusters: Frozen Empire (2024)

Rating: 3.5 out of 10.

Bolj pozoren gledalec bo v prvih petnajstih minutah filma Ghostbusters: Frozen Empire, sicer novega nadaljevanja v franšizi (ki to ne bi smela nikoli biti) Ghostbusters, našel vsaj ducat nostalgičnih bonbončkov, ki so dostavljeni tako nesubtilno, da je nemudoma jasen njihov namen; lenobno pihanje na duše tistim dolgoletnim oboževalcem franšize, katerim je očitno dovolj, če v filmu uzrejo znan obraz, del ikonične opreme ali slišijo ponarodel citat. In s temi neuporabnimi bonbnončki je Frozen Empire (pre)nasičen do te mere, da film kot samostojni izdelek ni sposoben pričarati ničesar inovativnega ali domiselnega. Z drugimi besedami; če je Ghostbusters: Afterlife navkljub močnemu zanašanju na nostalgijo še postregel s ščepcem očarljivosti in razburljivosti, je Frozen Empire ekvivalent hladnega, trupla dolgočasnega starca, ki bi moralo že zdavnaj ležati pod zemljo in še en dokaz, da bi se franšiza Ghostbusters morala končati pri prvem ali pogojno drugem filmu. Okvirna zgodba novega filma je namreč dobesedna reciklaža vsebine izvirnika iz leta 1984, kjer nova generacija izganjalcev duhov lovi starodavni artefakt, v katerem se skriva zlo, vmes pa se pred kamero pojavijo ostareli in vidno naveličani liki iz prvega filma, kjer Dan Aykroyd, Bill Murray, Ernie Hudson in Annie Potts ne bi mogli izgledati bolj nezainteresirano in patetično. Med “novejšo” generacijo lovcev na duhove znova zbudi pozornost McKenna Grace kot najmlajša članica Phoebe, medtem ko preostala zasedba ne pusti nobenega globjega vtisa; dolgočasni Paul Rudd je isti kot v vsakem filmu v svoji karieri, prisotnost Finna Wolfharda pa je verjetno uganka tudi igralcu samemu. A tisto, kar najbolj boli, je to, da je Ghostbusters: Frozen Empire s svojim razvlečenim razlaganjem, bledimi akcijskimi prizori (podkrepljenimi s solidnimi posebnimi učinki) in monotonim dogajanjem strašansko dolgočasen film, ki povrhu tega sploh ni smešen. Film, ki nakaže, da bi bilo morebiti bolje, če novi / stari lovci na duhove uspeli uloviti še kaj drugega kot npr. dobro zgodbo in smisel za lasten obstoj.