Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Nadnaravna grozljivka, posneta v formatu televizijske oddaje Late Night with the Devil, je bila že ob izidu lansko pomlad deležna številnih pozitivnih kritik in je tako postala eden od najbolj pričakovanih filmov lanskega / letošnjega leta. Kar je sicer zelo presenetljivo, saj filmi, ki jih pogojno uvrščamo v žanr najdenih posnetkov, že vrsto let ne doživljajo večjega kritiškega in komercialnega uspeha. Kot že omenjeno, je film zasnovan kot dolgo izgubljeni posnetek posebne epizode pogovorne oddaje s karizmatičnim in ambicioznim voditeljem Jackom Delroyjem, ki je bila predvajana na noč čarovnic leta 1977 in povzročila enega najbolj tragičnih dogodkov v zgodovini televizije. Delroy, ki ga zavzeto odigra v žanru modernih grozljivk vse bolj prisoten David Dastmalchian, skuša po gledanosti premagati takrat nepremagljivega Johnnyja Carsona in se pri tem poslužuje mnogih metod, pa četudi niso etične. V zadnjem obupanem poskusu pa se odloči ustvariti posebno epizodo, kjer v goste povabi komunikatorja z duhovi, skeptika in parapsihologinjo, ki s seboj pripelje travmatizirano deklico Lilly, ki je edina preživela masaker v hiši, ki je pripadala satanističnemu kultu. Late Night with the Devil je z vidika obujanja astmofere pogovornih šovov iz 70. let brezhiben izdelek; lo-fi estetika, kičasta scenografija, namerno ceneni posebni učinki, teatralna glasbena podlaga in pogosto premori ob glasbi uspejo gledalca nemudoma posrkati v obdobje, ko so se družine množično zbirale pred televizorji in religiozno spremljale razne pogovorne oddaje. Film je enako uspešen tudi z odličnimi dialogi in nekaterimi prebrisanimi triki, ki posežejo tudi v vode čiste metafikcije in brezhibno rušijo med filmom in gledalcem. A ker je pričujoči film tudi grozljivka, se je vredno vprašati, kako strašljiv je in na tej točki se bodo gledalci najverjetneje razdelili na tiste, ki bodo cenili počasen razvoj zgodbe ter zatekanje k pretiranim posebnim učinkom in tiste, ki se bodo dolgočasili in v metafikcijskem preskakovanju videli zgolj plitek trik za zbujanje pozornosti. Late Night with the Devil tako ni primeren za vsakogar, pa vendar v žanr filom z “najdenimi posnetki” prinaša dobrodošlo svežino.

Vampirska komična grozljivka Abigail naj bi predstavljala novo poglavje v modernih predelavah klasičnih strašljivk studia Universal, ki nam je med drugim dalo filme o Frankensteinu, volkodlakih, vampiskem grofu Drakuli in – verjemi ali ne – leta 1936 tudi film z naslovom Dracula’s Daughter, ki je spregovoril o težavnem odraščanju hčerke slovitega vampirja, razklane med normalnim življenjem ter preživetjem s pitjem krvi. Pričujoča moderna predelava nima veliko skupnega z izvirnkom, saj postreže s popolnoma novo – in toliko bolj absurdno – zgodbo o skupini kriminalcev, katerim je zaupana ugrabitev mlade baletke Abigail (izvrstna Alisha Weir), hčerke vplivnega kriminalca iz New Yorka. Ko akcija uspe, morajo ugrabitelji odpeljati deklico v zapuščeno podeželsko hišo in počakati na nadaljna navodila, vendar pa se kmalu izkaže, da je Abigail vse prej kot običajna najstnica. To, da se izkaže, da je Abigail krvoločna vampirka, niti ni tako šokantno, saj so to razkrili ženapovedniki, nekoliko bolj nepričakovano pa je to, da je režiser Matt Bettinelli – Olpnin strah nadomestil z orgijo krvi in smeha. Abigal je namreč eden najbolj duhovitih filmov letošnjega leta, ki se zaveda svojega absurdnega zapleta in namesto, da bi se poskušal jemati resno, je njegova narava razposajeno anarhistična, nesramno eksplotacijska in očarljivo brutalna. Film je poln posrečenih šal, za katere poskrbijo tako strupeni dialogi kot tudi izvrstna igralska zasedba, kjer poleg Weirove zasije skoraj vedno karizmatični Dan Stevens, navkljub temu pa ima zgodba še vedno dovolj atmosferičnih trenutkov, ki ne pozabijo na suspenz in žanrske korenine vampirskega trilerja. Zgodba filma je vsekakor absurdna in neumna, hkrati pa je težko reči, da film ustvarja kakršnekoli premike znotraj lastnega žanra, saj se niti ne pretvarja, da je kaj več kot krvavo dobra zabava.