Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Žal se vsako leto zgodi, da v preobilici filmske ponudbe širše občinstvo (ne)namerno spregleda kakšen film, ki bi si zaslužil več pozornosti in v letu 2024 v to kategorijo spada nizkoproračunska grozljivka The Seven Darks, o kateri je na spletu, tej zakladnici najbolj odvečnih informacijskih smeti, težko najti kakršenkoli koristen podatek. Komaj uro dolg film je spisal in zrežiral Alexander Henderson, ki je pred tem posnel zgolj en celovečerec, antologijo najdenih posnetkov Evil Tapes ter cel kup kratkih filmov in ta naklonjenost kratkometražnim izdelkom se pozna tudi pri pričujočem filmu, ki je antologija sedmih medsebojno zgolj bežno povezanih zgodb, za katerimi morebiti stoji neka globja poanta, četudi je bolj verjetno, da ne. Okvirne zgodbe je zgolj za vzorec; moški prejme sedem telefonskih klicev skrivnostne mračne entitete in vsak klic vodi v zgodbo, ki se odvija pozno ponoči in med drugim vključuje serijskega morilca z izvijačem, umazanega klošarja, ki se zadržuje v kletninh prostorih velikanske parkirne garaže, srhljivega potepuha, ki mimoidoče izziva na tekmovanje v strmenju ter temačne dvojnike dolgo pogrešanih oseb. The Seven Darks je film, kateremu se omejeni proračun pozna; opazne tehnične nerodnosti in ponekod lesena igra rahlo pokvarijo nekaj, kar bi lahko brez kančka dvoma označili za enega najbolj strašljivih in privlačno enigmatičnih filmov letošnjega leta. Henderson se izkaže kot filmar z izvrstnim občutkom za atmosfero, ki je naravnost fenomenalna; široki plani skoraj zapuščenega industrijskega mesa se odlično dopolnjujejo s temačno fotografijo, vzdušno minimalistično glasbo ter vrhunskim suspenzom, zaradi česar je gledalec pogosto na robu sedeža in v neprijetnem pričakovanju naslednjega strašljivega prizora. Film je hkrati zelo dvoumen in nobena od prikazanih zgodbe ne ponudi jasnega epiloga, kar bodo nekateri gledalci označili za lenobo, vendar pa se v primeru The Seven Darks zdi, da nedorečenost prispeva k še boljšemu vzdušju. In četudi traja skromnih 63 minut, so te porabljene koristno in preprečijo, da bi film zapadel v ponavljanje ali razvlečenost. Manj je resnično včasih več in The Seven Darks to dokaže z odliko.

Ocena

Režiser Peter Farrelly, ki je s svojim bratom Bobbyjem v 90. letih z uspešnicami Dumb and Dumber in There’s Something About Mary tlakoval pot modernim “gravžastim” komedijam, je zadnja leta bolj ali manj uspešno plaval v bolj resnih vodah, med drugim tudi z oskarjem za najboljši film nagrejeno komično dramo Green Book. Toda sedaj se zdi, da je tega obdobja za nekaj časa konec in da se Farrelly vrača k žanru, s katerim se je proslavil; Ricky Stanicky je namreč za režiserja tipična odštekana komedija zmešnjav, ki se močno zanaša na nizanje absurdov, samoreferenčnih neumnosti ter straniščni humor. Že okvirni zaplet je skrajno trapast; Dean, Wes in JT so najboljši prijatelji, ki si v otroštvu izmislijo četrtega prijatelja po imenu Ricky Stanicky, ki jih neprestano rešuje iz težav, njegova večna “odsotnost” pa trojici pride prav tudi v dobi odraslosti, še posebej, ko je treba ubežati zabavi ob skorajšnjem rojstvu JT-jevega otroka. Pod pretvezo, da je Ricky zbolel za rakom na modih, se prijatelji odpravijo na koncert v Atlantic City, kjer spoznajo iztrošenega igralca Rock-Hard Roda (John Cena), ki se preživlja kot pevec opolzkih različic glasbenih uspešnic in trojici priskoči na pomoč, ko JT-jeva in Deanova žena želijo spoznati Rickyja. Kot je bilo že omenjeno, je zaplet filma izredno neumen, česar se film zaveda, vendar pa to s seboj prinaša cel kup problemov. Prvi je ta, da so osrednji trije liki odvratni in zoprni, film pa od gledalca pričakuje, da bo čustveno trepetal za njihove usode v trenutkih, ko jim grozi, da bo njihova dolgoletna (in nesmiselna) laž razkrita. Še večja težava je izredno majava kvaliteta šal; včasih zelo posrečeni namreč sledijo plitki vici o masturbaciji in drugih oblikah telesnega izločanja, kar zelo hitro postane ponavljajoče in utrujajoče. Toda tudi v najšibkejših trenutkih film pred popolnim potopom rešuje Cena, ki v vlogi Roda / Rickyja neizmerno uživa in s svojo močno prezenco in zanašanjem na gumijasto obrazno mimiko nasmeji gledalca do solz. Ricky Stanicky je kot celota kratkočasna in neškodljiva komedija, ki ponuja nekaj trenutkov iskrenega smeha, hkrati pa je zelo daleč stran od zabitega šarma Farrellyjevih klasik iz 90. let.