Imaginary (2024)

Rating: 2 out of 10.

Imaginary je novi umotvor produkcijske hiše Blumhouse, ki se sicer ponaša z zelo premetenim načinom pridobivanja zaslužka; na hitro spacaj film za 10 miljonov dolarjev, ki v prvem vikendu predvajanja zasluži dvakrat toliko in tako zabeleži še en finančni uspeh. In očitno se ji ta strategija izplača, kar pa se žal močno pozna na pomanjkanju kvalitete večine njenih filmov, med katere spada tudi Imaginary, katerega je spisal in zrežiral Jeff Wadlow, sicer najbolj poznan po poraznih šokerjih Truth or Dare in Fantasy Island, zato je pred ogledom pričujočega filma nemogoče imeti visoka pričakovanja. Nenazadnje se film dotika ene od najbolj zlajanih tematik v žanru grozljivk; prisotnosti namišljenega prijatelja, ki sprva daje vtis dobrosrčnega zaveznika, dokler se iznenada ne spremeni v sadistično pošast. Te nesreče je deležna pisateljica otroških knjig Max (obupno lesena DeWanda Wise), ki se s svojim možem in njegovima dvema otrokoma preseli v njeno hišo iz mladosti, od koder je bila že kot otroka na silo odpeljana po tem, ko se je njenemu očetu iz neznanega razloga pomračil um. Kmalu po njihovem prihodu začne kakopak najmlajša članica družine Annie (Pyper Braun, ki edina postreže s prepričljivim nastopom) komunicirati z namišljenim prijateljem v obliki plišastega medvedka, ki pa v sebi čuva strašljivo skrivnost. Pri grozljivki Imaginary je najbolj ironično to, da je njeno glavno sporočilo to, kako nevarna in nepredvidljiva je lahko naša domišljija, hkrati pa gre za enega najbolj nedomiselnih, lenobno klišejskih in že kar žaljivo predvidljivih filmov letošnjega leta, kjer strah in suspenz nadomestita dolgčas in naveličanost. Vse, kar ste videli v praktično vsakem filmu o namišljenih prijateljih, je stlačenih v to skoraj popolno izgubo gledalčevega časa in potrpljenja. Še več; film je prenapolnjen z neprepričljivimi in nenaravnimi dialogi, nelogičnimi momenti ter obupno generičnimi prizori “strašenja”, da bo gledalec na več mestih dobil občutek kot da je scenarij za film spisal program za umetno inteligenco. Imaginary je film, pri katerem je najbolj strašljivo to, da bi si želeli, da bi bil produkt vaše skurjene domišljije, vendar je žal še kako resničen.

You’ll Never Find Me (2024)

Rating: 9 out of 10.

Filmi, ki se odvijajo na eni sami lokaciji in zgolj s peščico likov, so tvegan podvig, še posebej, ker je s takšno omejenostjo bistveno težje obdržati gledalčevo pozornost oz. zanimanje za minimalistično zgodbo pred njegovimi očmi. You’ll Never Find Me se te naloge samozavestno in temu primerno je tudi rezultat ena najboljših srhljivk letošnjega leta, ki navkljub nekaterim manjšim napakam dostavi dobro uro in pol dolgo morečo in napeto izkušnjo, polno suspenza in neprestanih ugibanj o tem, v katero smer bo zgodba krenila. Okvirni zaplet je dokaj preprost; Patrick je vase zaprti samotar, ki živi v majhni prikolici na podeželju, gledalcu pa dokaj hitro postane jasno, da je ujetnik neke nepojasnje travme iz preteklosti, ki ga je prisilila v mučno življenje v popolni samoti. Toda neke nevihtne noči nekdo potrka na vrata njegove prikolice; premočeno mlado dekle, ki ga prosi za pomoč. Med dvojico se začne spletati pogovor, ki iz začetnega nezaupanja zelo hitro pride v strah, saj motivi tako mlade ženske kot Patricka niso povsem razumljivi. Je Patrick nekdo, ki preži na mlada dekleta? Ali pa je mlada ženska potrkala na njegova vrata s posebnim namenom? You’ll Never Find Me to enigmatičnost zgodbe podkrepi s potrpežljivim tempom, prepričljivo srhljivo atmosfero, domiselno uporabo zvoka (npr. naravni zvoki divjanja nevihte in padanje dežnih kapelj na streho prikolico pripomorejo k skorajda surrealnem vzdušju) ter odličnimi igralskimi predstavami Brendana Rocka in Jordan Cowan, ki brez težav nosita film na lastnih plečih, kar je posledica njunih zanimivih likov in dobro spisanih dialogov, ki se prav hudobno poigravajo z gledalčevimi pričakovanji. Povrhu tega pa je film tudi izredno strašljiv, ne da bi se ob tem zatekal k divji akciji, uporabi cenenih posebnih učinkov in strašenju na najbolj predvidljive in dolgočasne načine. Kot že omenjeno, je tempo filma počasen in zato se na nekaterih mesti zdi, da bi se zgodba lahko pospešila, toda čakanje se splača predvsem zaradi zastrašujočega epiloga, ki prikaže ravno dovolj, a ne preveč, da se ohrani misterioznost dogajanja. You’lll Never Find Me je brez kančka dvoma ena najboljših grozljivk letošnjega leta.