Road House (2024)

Rating: 5 out of 10.

Narediti moderno predelavo kultne akcijske uspešnice Road House iz leta 1989, v kateri je pokojni Patrick Swayze odigral vlogo varnostnika obcestnega bara, ki se zoperstavi lokalnemu pohlepnemu podjetniku, se morebiti zdi blasfemično dejanje, vendar pa so se časi med letoma 1989 in 2024 tako močno spremenili, da ne škodi, če se zgodba originala nadgradi na načine, ki so bližje modernemu občinstvu. Toda najnovejša predelava, ki jo je režiral Doug Liman, je film, kateremu iskanje identitete predstavlja hudo težavo; po eni strani bi rad bil poklon očarljivo klišejskim in melodramatičnim akcijskim filmom iz 80. in 90. let, po drugi strani pa nikoli docela ne posvoji svojo zafrkantsko naravo in se jemlje preveč resno, da bi na gledalcu lahko pustil zadovoljiv vtis. Najnovejši Road House sicer ni slab film, pravzaprav bi lahko označili za neškodljivo in kratkočasno razvedrilo, toda vseeno se zdi, da bi od ekipe, ki je bila vključena v nastajanje filma, pričakovali mnogo več truda in domiselnosti. Glavni igralec Jake Gyllenhaal je sicer spodobna zamenjava za Swayzija, saj se v vlogi stoičnega, tramvatiziranega in hladnokrvnega varnostnika več kot očitno zabava, film v prvi polovici očara z dobrim smislom za humor in obudi duh akcijskih komedij iz neobremenjenih 80. in 90. let, osvežujoče pa je tudi to, da predelava zamenja lokacijo in se iz Missourija preseli na sončno Florido. Toda vse te prednosti ne morejo rešiti filma pred padcem v generično povprečnost, kjer je zgodba izredno plitka, večina likov že kar komično nerazvitih (lik zlikovca, ki ga igra irski rokoborec Conor McGregor je zreduciran na burkaško poziranje pred kamero) in akcijske prizore kvari pretirano zatekanje k cenenim posebnim učinkom, ki so še posebej obupni v zaključnem spopadu. Road House je tako film, najbolj primeren za tiste trenutke, ko resnično ne veste, kako bi ubili dolgčas, za kaj več pa ostanite pri izvirniku.

First Blood (1982)

Rating: 9 out of 10.

David Morrell je leta 1972, na vrelišču ameriške vojaške intervencije v Vietnamu, izdal roman First Blood, ki je prikazoval zgodbo travmatiziranega vojnega veterana in klateža Johna Ramba, ki v majhnem podeželskem mestecu trči ob odločnega šerifa Teasla in se z njim spusti v konflikt, zaradi katerega začne za seboj puščati kopico trupel. Morrellov roman, ki je sicer poln grafičnega nasilja, se je dotaknil problematike težavnega eksistencialnega položaja vietnamskih veteranov, ki jih je ameriška javnost, tedaj že pošteno naveličana vse bolj razvlečene in krvave vojne v Vietnamu, obravnavala kot brezčutne morilce žensk in otrok ter potisnila na rob družbe. Dobrih deset let kasneje je bil roman deležen tudi filmske adaptacije v režiji Teda Kotcheffa, v vlogi Ramba pa je nastopil Sylvester Stallone in pomagal ustvariti eno od največjih ikon akcijskega filma, ki je kasneje nastopila še v štirih filmih. Kotcheffov film bi lahko označili za konvencionalno in za širše občinstvo bolj sprejemljivo adaptacijo sicer izredno nasilnega in temačnega romana, saj se poslužuje mnogih sprememb kot so bolj empatični potret tramvatiziranega Ramba, odsotnost brutalnega nasilja (Rambo v filmu ubije zgolj enega policista, pa še to ponesreči) ter osredotočenost na hollywoodsko akrobatsko akcijo, ki si med drugim podredi družbeni komentar. Toda vse te spremembe ne predstavljajo nič slabega. First Blood je še vedno neverjetno vznemirljiva, napeta in dramatična akcijska drama, katerega vpliv na razvoj žanra akcijskih filmov je nemogoče zanikati (nenazadnje je film zaplodil eno najbolj priljubljenih franšiz akcijskih filmov vseh časov), hkrati pa gre za enega od redkih akcijskih filmov, ki nasilja ne izrablja v namene serviranja spektakla, ampak prikaže njegovo destruktivno naravo in tragične posledice, v čustvenem epilogu pa razgali tudi brezizhodnost veteranov, ki bi radi ubežali senci vojne, vendar pa ta še vedno traja. Nedvomno eden najboljših akcijskih filmov vseh časov.