Narediti moderno predelavo kultne akcijske uspešnice Road House iz leta 1989, v kateri je pokojni Patrick Swayze odigral vlogo varnostnika obcestnega bara, ki se zoperstavi lokalnemu pohlepnemu podjetniku, se morebiti zdi blasfemično dejanje, vendar pa so se časi med letoma 1989 in 2024 tako močno spremenili, da ne škodi, če se zgodba originala nadgradi na načine, ki so bližje modernemu občinstvu. Toda najnovejša predelava, ki jo je režiral Doug Liman, je film, kateremu iskanje identitete predstavlja hudo težavo; po eni strani bi rad bil poklon očarljivo klišejskim in melodramatičnim akcijskim filmom iz 80. in 90. let, po drugi strani pa nikoli docela ne posvoji svojo zafrkantsko naravo in se jemlje preveč resno, da bi na gledalcu lahko pustil zadovoljiv vtis. Najnovejši Road House sicer ni slab film, pravzaprav bi lahko označili za neškodljivo in kratkočasno razvedrilo, toda vseeno se zdi, da bi od ekipe, ki je bila vključena v nastajanje filma, pričakovali mnogo več truda in domiselnosti. Glavni igralec Jake Gyllenhaal je sicer spodobna zamenjava za Swayzija, saj se v vlogi stoičnega, tramvatiziranega in hladnokrvnega varnostnika več kot očitno zabava, film v prvi polovici očara z dobrim smislom za humor in obudi duh akcijskih komedij iz neobremenjenih 80. in 90. let, osvežujoče pa je tudi to, da predelava zamenja lokacijo in se iz Missourija preseli na sončno Florido. Toda vse te prednosti ne morejo rešiti filma pred padcem v generično povprečnost, kjer je zgodba izredno plitka, večina likov že kar komično nerazvitih (lik zlikovca, ki ga igra irski rokoborec Conor McGregor je zreduciran na burkaško poziranje pred kamero) in akcijske prizore kvari pretirano zatekanje k cenenim posebnim učinkom, ki so še posebej obupni v zaključnem spopadu. Road House je tako film, najbolj primeren za tiste trenutke, ko resnično ne veste, kako bi ubili dolgčas, za kaj več pa ostanite pri izvirniku.
