Po letu 2010 so knjižni trg zavzele kriminalke, napisane izpod peresov žensk, ki niso sledile formuli klasičnih detektivk pisateljica tipa Agatha Christie, ampak so se osredotočale na psihološke portrete zlomljenih, konfliktnih in z notranjimi demoni preobremenjenih žensk, ki se čisto po naključju zapletejo v zgodbe o umorih, prevarah in drugih kriminalnih ekscesih. Ena od najpopularnejših avtoric novega vala kriminalnih pisateljic je tudi Paula Hawkins, ki je leta 2015 izdala svoj knjižni prvenec, psihološko kriminalko Dekle na vlaku, ki so ga mnogi primerjali s feminističnim odgovorom na mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka in njegove klasike kot sta Kliči U za Umor in Dvoriščno okno. Slednja je tudi močno vplivala na avtoričin roman, ki se ponaša z zanimivo strukturo; zgodba je namreč povedana iz perspektiv treh žensk, med poglavji pa so pogosto prisotni tudi časovni preskoki, kjer je nek dogodek moč videti skozi različne oči. Glavna junakinja romana je zapita in zagrenjena Rachel Watson, kateri sta pred časom zaradi neobvladljivega alkoholizma propadla tako kariera kot zakon, njen bivši mož pa si je medtem že našel mlajšo žensko, s katero ima otroka. Ker jo je sram priznati, da je brezposelna, se vsako jutro vkrca na vlak in med vožnjo iz čistega dolgčasa spremlja življenje mladega para, ki živi v eni od hiš tik ob progi. Toda nekega dne opazi, da je v življenje para vstopila neznana oseba, situacija pa postane še bolj napeta, ko ženske iz opazovanega stanovanja nenadoma izgine.
Poleg razkrivanja dogajanja skozi perspektivo treh likov (poleg Rachel spremljamo še Megan, žensko iz opazovanega stanovanja ter Anno, novo partnerico Rachelinega bivšega moža) je posebnost romana Dekle na vlaku v njegovem presenetljivo iskrenem in niti malo moralističnem prikazu življenja alkoholičarke, ki včasih pade v tako močan delirij, da ni več zmožna razlikovati med fantazijami in resničnostjo. Takšen pripovedni pristop, ki se močno zanaša na prezenco t.i. nezanesljivega protagonista, ki svoje razumevanje dejstev venomer spreminja, okvirni kriminalni zaplet začini z visoko mero suspenza in negotovosti, ki bralca ne zapusti vse do zadnje strani. Nasploh je Dekle na vlaku berljiva, tekoča in kratkočasna kriminalka z dovolj zanimivimi liki in posrečenimi preobrati, da bo zadostil apetite tudi bolj zahtevnih bralcev. Navkljub temu pa je težko govoriti o presežku, še posebej, ker je roman bistveno bolj zanimiv, ko se posveča Rachel in njenim spopadom z alkoholizmom, medtem ko z vidika kriminalne zgodbe ne razočara, hkrati pa tudi ne pretrese in kot tak ne ponuja veliko razlogov za ponovno branje.
Če pa se izrazimo v žargonu romana; vožnja z naslovnim dekletom na vlaku je vredna enosmerne karte do cilja, a le redki potniki bodo razmišljali o povratku nazaj domov.
