Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Glavna težava filma The Black Mass ni v tem, da bi bil film na kakršenkoli način slab, ampak da gre za še en film o zloglasnem resničnem serijskem morilcu, kanibalu in nekrofilu Tedu Bundyju (1946 – 1989), katerega grozljiva “zapuščina” je bila dosedaj pokrita v številnih igranih in dokumentarnih filmih in serijah. Ob tem se poraja vprašanje, če sploh potrebujemo še en film o Bundyju in kaj novega / zanimivega lahko predstavi gledalcu, ne da bi pri tem zapadel v nenamerno glorifikacijo njegove karizmatične zlobnosti ali pa nesramne eksplotacije tragičnih koncev življenj njegovih številnih žrtev. S tega vidika je The Black Mass resda nekoliko drugačen, saj ne gre za klasično biografijo o Bundyju, ampak za rekonstrukcijo zadnjega pokola, ki ga je morilec zagrešil januarja leta 1978 na Floridi; Bundy je na tej točki že razkrinkan klavec na begu pred zakonom, v telefonskih klicih s svojo partnerko, katero prosjači za denar, zveni obupan in potisnjen v kot, toda njegovi neobvladljivi ubijalski impulzi ga vodijo do odločitve, da napade dekleta, ki živijo v bližnjem študentskem kampusu. Film se odvije v roku enega dneva in noči, ko Bundy zalezuje svoje žrtve, se prepušča bolnim fantazijam, spremlja obsežen medijski pregon za njim ter naposled vdre na kampus, da bi umoril nič hudega sluteča dekleta. Kot že rečeno; The Black Mass ni slab film. Pravzaprav je zelo avtentična in srhljiva rekonstrukcija Bundyjevega zadnjega velikega zločina pred dokončno aretacijo, ki obdrži gledalčevo pozornost zaradi vrhunskega suspenza, pristne naturalistinče igre in nekaterih premetenih pripovednih prijemov (Bundy je npr. v celoti prikazan zgolj v zadnjem kadru, pred tem pa kamera razkrije zgolj nekatere dele njegovega obraza), hkrati pa z vnašanjem surrealnih momentov, ki ponujajo vpogled v Bundyjevo sprevrženo psiho, hodijo na tanki meji med zastrašujočim in eksplotacijskim. Edini “problem” filma je ta, da o Bundyju ne pove / prikaže ničesar bistveno novega in ob tem se velja vprašati, če bi bilo na tej točki smiselno, da se omenjenega morilca pusti v preteklosti, saj je bil že dodobra raziskan in bi vsak film / serija o njem zgolj prispevala h krepitvi mita, ki ga Bundy žal ima.

Ocena

Umetnost v vseh svojih oblikah je pogosto izpostavljala tanko mejo med genijem in norcem oz. ustvarjalnostjo in blaznostjo ter kako posamezniki v iskanju umetniške perfekcije krenejo v ekstreme, iz katerih večkrat ni več povratka nazaj v stanje stabilnosti. Psihološka srhljivka Stopmotion se dotika obravnavanega konflikta z uporabo domiselne groteskne stop-motion animacije, ki počasi najde pot v ranjeno psiho glavne junakinje Elle (znova fenomenalna Aisling Franciosi, ki jo najbolj poznamo in srhljive western mojstrovine The Nightingale), hčerke ostarele animatorke, ki zaradi pešajočega zdravja ne more več normalno opravljati svojega dela, zato ji Elle priskoči na pomoč, toda nemudoma postane jasno, da sta mati in hči v zelo toksičnem odnosu, kjer prva izvaja psihični teror nad drugo, ki pa je prisiljena potlačiti svoje frustracije in jezo. Toda ko mati doleti infarkt, zaradi katerega pade v komo, se Elle čuti dolžno dokončati njen projekt, kar pa se izkaže za težavno nalogo; ko najame stanovanje v skoraj zapuščenem bloku in naveže stik s skrivnostjo deklico, ki ji brez dlake na jeziku pove, da je materin projekt dolgočasen, se Elle odloči, da bo posnela popolnoma nov film o deklici v gozdu, katero preganja zlovešči mož iz pepela. Stopmotion, sicer celovečerni prvenec britanca Roberta Morgana, se zlajane teme iskanja briljance skozi norost dotakne na izredno inovativen in prepričljiv način, saj film, ki ga ustvarja Elle, postane močan del njene resničnosti, ki se postopoma spreminja v stopmotion animacijo z vsemi grozljivimi podobami kot so lutke, izdelane iz ostankov mesa in trupel povoženih živali ter izmaličena glina, ki venomer spreminja videz likov. Film je poln vzdušne atmosfere, ki lovi ravnotežje med surrealno nočno moro in grotesko, vrhunskega suspenza in šokantnih preobratov, ki skupaj vodijo do enega bolj zastrašujočih in naravnost odštekanih epilogov v grozljivkah zadnjega desetletja. Stopmotion je vzoren primer filma, kjer stil ne prevladuje nad vsebino, ampak oba delujeta kot naravni organizem, ki pri gledalcu zbudijo fascinacijo kot grozo, ki je navkljub abstraktnemu ozadju še kako resnična.