Children of the Corn (1984)

Children of the Corn je ena od bolj priljubljenih kratkih zgodb literarnega kralja groze, Stephena Kinga in njena filmska adaptacija je bila sprva zamišljena kot zvesta priredba knjižne predloge. King je za film spisal scenarij, ki pa je bil za studijske kravatarje premalo komercialno všečen in bizaren, zato ga je George Goldsmith spremenil v bolj konvencionalno slasher grozljivko. Film Children of the Corn je sicer zelo ohlapna priredba zgodbe, ki ohranja zgolj okvirni koncept majhnega podeželskega mesta, katerega edini prebivalci so otroci, vključeni v bizarni kult častilcev koruze pod vodstvom diaboličnega preroka Isaaca. Zunaj tega je film dokaj predvidljiva roba, ki ne bi mogla dišati bolj po 80. letih; osrednja lika sta namreč lepa in osebnostno dolgočasna zaljubljenca (Peter Horton in Linda Hamilton, ki ne bi mogla delovati bolj nezainteresirano), ki ponesreči povozita otroka, med iskanjem pomoči pa prispeta v že omenjeno mesto in postaneta tarča otroškega kulta. Kot že rečeno, je pričujoči film tiste vrste film, ki se mu leta še kako poznajo; skoraj vsak kader, struktura zgodbe, posebni učinki in delno tudi melodramatična igra dajejo močno aromo po 80. letih, kar pa je na nek bizaren način tudi očarljivo in mamljivo. Children of the Corn je resda zastarel, neprepričljivo odigran in boleče predvidljiv film, toda bilo bi krivično reči, da je slab, saj njegove šibkosti prispevajo k temu, da je gledalec na nek nenavaden način s filmom navdušen. Izdelek se prav tako lahko pohvali z dobrim tempom in prefinjenim občutkom za misterij, ki pride do izraza v prvi polovici, nadaljevanje pa je kakopak klasična melodramatična zmešnjava, ki je bila produkt tistega časa. Children of the Corn je tako zastarela, ampak še vedno nenavadno očarljiva B grozljivka, ki jo gledalci verjetno obožujejo zaradi močne nostalgične vrednosti.

Ocena

Rating: 3 out of 5.

M (1931)

Filmi o serijskih morilcih so bili v 30. letih prejšnjega stoletja kakopak redkost, četudi je že Alfred Hitchcock leta 1927 s svojiim režijskim prvencem, nemim psihološkim trilerjem The Lodger postavil temelje za omenjeni podžanr kriminalnih / grozljivih filmov. Navkljub temu pa se je na pravo mojstrovino moralo počakati do leta 1931, ko je nemški režiser Fritz Lang, pionir nemega filma in predvsem žanra znanstvene fantastike, posnel svoj prvi zvočni film s preprostim naslovom M. Mešanica kriminalnega trilerja in sodne drame je postavljena v Berlin, katerega ustrahuje serijski morilec otrok Hans Beckert (Peter Lorre); navkljub prizadevnemu delu policija in civilno prebivalstvo niso sposobni ujeti storica, zato se v zadnjem dejanju obupa zatečejo po pomoč k predstavnikom organiziranega kriminala, katerih pogosto nezakonite metode začnejo prinašati rezultate, morilec pa je zelo hitro stisnjen v kot. M, katerega naj bi navdihnili zločini resničnih nemških serijskih morilcev (med drugim tudi zloglasnega Petra Kürtena z vzdevkom Vampir iz Dűsseldorfa), je zaradi svoje občutljive tematike kakopak zelo hitro postal tarča cenzorjev (še posebej z vzponom Hitlerjeva nacizma), ki so film začasno potisnili v časovni bunker, vendar pa tudi to ni moglo preprečiti vpliva, ki ga je Langova mojstrovina imela na razvoj sedme umetnosti nasploh. M namreč ni zgolj izredno napet, atmosferičen in s strani zastrašujoče avtentičnega Lorreja odlično odigran triler o lovu na morilca, ampak pionirsko delo, ki je samozavestno kršilo vse žanrske konvencije tistega časa; kompleksna atmosferična glasba, domiselna uporaba tišine v najbolj napetih trenutkih, zgodba, povedana preko nevidnega naratorja in kontrasti med temo in svetlobo, ki so bili kasneje množično uporabljeni v filmih noir. Kar pa je še najbolj pomembno; M je tudi po današnjih standardih izredno pretresljiv, provokativen, okruten in avtentičen film, ki se drzno spušča v najtemnejše predele človekove duše in dostavi enega najbolj strašljivih portretov serijskega morilca v zgodovini sedme umetnosti.

Ocena

Rating: 5 out of 5.