Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Španski filmski mojster Pedro Almodovar že od nekdaj izraža globoko zanimanje za človeško telo, največkrat v korelaciji z erotiko in spolnostjo. Na nek sprevržen način se tega loteva tudi v psihološkem šokerju The Skin I Live In, ki pripoveduje zgodbo o uspešnem plastičnem kirurgu (Almodovarjev stalni sodelavec, znova šarmantni in odlični Antonio Banderas) s travmatično preteklostjo; odkar je njegova žena zgorela v požaru, se namreč katarzično trudi najti formulo za “popolno nadomestno kožo”, ki bi lahko pomagala žrtvam bolezni in poškodb kože. Ko mu naposled to tudi uspe, opusti svojo etično držo in začne izvajati tvegan eksperiment na mladi ženski s prav tako skrivnostjo preteklostjo, tekom njenega bivanja v kirurgovi velikanski vili pa se začnejo luščiti šokantne podrobnosti iz življenja obeh. The Skin I Live In je provokativen film o večni problematiki človekovega obsedenega čaščenja videza in zunanje “lepote”, s katerim želi zakriti svojo notranjo bolečino in čustveno izpraznjenost. Zato ne preseneča, da je film poln unikatnih kontrastov med barvitim materialnim razkošjem, v katerem živi glavni junak ter njegovo prazno notranjostjo, kjer je koža zgolj lupina brez žarka človečnosti. Film je prav tako zelo naporen film, saj Almodovar zgodbo razvija počasi in potrpežljivo, njeni posamezni delčki pa se začnejo sestavljati v celoto šele v zadnji tretjini. Do tam pa film preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo in četudi gledalcu ne bo docela jasno, v katero smer zgodba potuje, bo očaran nad njeno misterioznostjo ter postopnimi šoki, ki nikoli niso sami sebi v namen ali pa zgolj v namene cenene eksplotacije. The Skin I Live In je film brez kompromisov, ki preko intimne zgodbe gledalca vzpodbudi k širšemu razmisleku o tem, odkod izhaja prava lepota.

Amulet, režijski prvenec britanske igralke Romole Garai je nedvomno kandidat za najbolj čudaški film leta 2020. Zadnje desetletje je dokazalo, da imajo ženske režiserke prav poseben čut za žanr grozljivk in tudi Garaiova se v tej vlogi prvič zelo dobro izkaže. Amulet je film, ki ga je težko opisati z besedami, saj bi s tem razkrili preveč vsebine, toda okvirna zgodba se vrti okoli brezdomca in vojnega veterana Tomaza, ki tava po Londonu in najde streho pod glavo v razpadajoči hiši skrivnostne Magde in njene umirajoče matere, kjer se kmalu po njegovem prihodu začnejo odvijati nenavadni dogodki. Amulet je bizaren, mestoma brutalen, čudaški, nadrealističen ter moreč izlet v najtemnejše predele človekove duše, kjer na posameznika prežijo zamolčane frustracije, travme ter večno prisotna krivda, ki te opominja, da si na neki točki v življenju postal poosebljeno zlo. Kot že rečeno, je pričujoči film težko opisati, gre pa vsekakor za izdelek, ki bo pošteno preizkusil gledalčevo potrpljenje ter toleranco do sprejemanja skorajda abstraktne realnosti, v katero so pahnjeni glavni junaki. Temačna in skorajda klavstrofobična atmosfera se prepričljivo zliva z enigmatičnim simbolizmom ter šokantimi prizori, ob katerih bo trpel marsikateri želodec. Amulet je film, ki uspe šokirati, vendar ne v službi cenenosti in površinske eksplotacije, saj se za vsemi odurnostmi skriva kompleksna zgodba, ki se dotakne mnogih družbenih problematik; od posttravmatskega stresa, materinske posesivnosti pa vse do ženske emancipacije. Morebiti se zdi, da si je Garaiova za svoj prvenec naložila preveč ambicij, vendar Amulet uspe te zapakirati v bizarno, umazano in ne za vsako gledalsko oko primerno filmsko izkušnjo.

Ocena