Amulet, režijski prvenec britanske igralke Romole Garai je nedvomno kandidat za najbolj čudaški film leta 2020. Zadnje desetletje je dokazalo, da imajo ženske režiserke prav poseben čut za žanr grozljivk in tudi Garaiova se v tej vlogi prvič zelo dobro izkaže. Amulet je film, ki ga je težko opisati z besedami, saj bi s tem razkrili preveč vsebine, toda okvirna zgodba se vrti okoli brezdomca in vojnega veterana Tomaza, ki tava po Londonu in najde streho pod glavo v razpadajoči hiši skrivnostne Magde in njene umirajoče matere, kjer se kmalu po njegovem prihodu začnejo odvijati nenavadni dogodki. Amulet je bizaren, mestoma brutalen, čudaški, nadrealističen ter moreč izlet v najtemnejše predele človekove duše, kjer na posameznika prežijo zamolčane frustracije, travme ter večno prisotna krivda, ki te opominja, da si na neki točki v življenju postal poosebljeno zlo. Kot že rečeno, je pričujoči film težko opisati, gre pa vsekakor za izdelek, ki bo pošteno preizkusil gledalčevo potrpljenje ter toleranco do sprejemanja skorajda abstraktne realnosti, v katero so pahnjeni glavni junaki. Temačna in skorajda klavstrofobična atmosfera se prepričljivo zliva z enigmatičnim simbolizmom ter šokantimi prizori, ob katerih bo trpel marsikateri želodec. Amulet je film, ki uspe šokirati, vendar ne v službi cenenosti in površinske eksplotacije, saj se za vsemi odurnostmi skriva kompleksna zgodba, ki se dotakne mnogih družbenih problematik; od posttravmatskega stresa, materinske posesivnosti pa vse do ženske emancipacije. Morebiti se zdi, da si je Garaiova za svoj prvenec naložila preveč ambicij, vendar Amulet uspe te zapakirati v bizarno, umazano in ne za vsako gledalsko oko primerno filmsko izkušnjo.

Ocena

Včasih je potovanje pomembnejše od cilja in včasih je bolje obtičati z vprašanji kot pa da z odgovori razrešiš skrivnost, ki te neustavljivo privlači. Na tak način bi lahko opisal izkušnjo ob gledanju portugalskega meditativnega slasherja The Forest of Lost Souls. Prvo, kar pri režijskem prvencu Joseja Pedra Lopesa pade v oči, je preprosta, toda čudovita črno-bela fotografija, ki s širokimi plani skrivnostnega gozda samomorov prepričljivo izlušči strah in nelagodje iz nečesa, kar je očem nevidno, hkrati pa strogo ekspresivna igra razkrije več emocij in razpoloženj kot tisoč in ena beseda. Zgodba je dokaj preprosta, čeprav v sebi skriva mnoga presenečenja; dva popolna tujca, ostareli Ricardo in mlajša Carolina, se srečata v slovitem portugalskem gozdu samomorov, da bi končala svoji življenje, vendar se kmalu izkaže, da prostor sprošča strašljivo energijo, zaradi katere se fatalizem glavnih junakov spremeni v okrutno nasilje. The Forest of Lost Souls kakopak ni primeren za vsakogar, saj gledalca ne drži za roko in mu večino vsebinskih odgovorov zamolči, vendar pa je minimalistično potovanje stkozi najtemnejše predele človekove duše dovolj skrivnostno in mikavno, da se tisti bolj potrpežljive sorte ne bodo počutili ogoljufane. Prepričljiva art horror drama, ki dokaže, da je meja med norostjo, pesimizmom in čustveno otopelostjo zelo tanka.

Ocena