Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Nadnaravna grozljivka Beyond the Gates se poslužuje koncepta, ki ga v omemnjem žanru srečujemo šele v zadnjih letih, še posebej s popularizacijo nadaljevanke Stranger Things, ki je 80. leta naredila znova retro privlačna. Zgodba se vrti okoli skrivnostne VCR igre (za nepoučene; VCR igre so bile vrste družabnih iger, ki so se izvajale s pomočjo posnetkov na videokaset, na katerih so bile igralcem posredovana navodila), ki pride v roke odtujenima bratoma Gordonu in Johnu med praznenjem trgovine z videokaseti, ki je bila nekoč v lasti njunega očeta, ki je pred leti skrivnostno izginil. Nedolžna igra se kmalu spremeni v boj za preživetje, ki hkrati tudi odpira ključ do uganke o izginulem očetu. Režiser in scenarist Jackson Stewart, ki je pred tem napisal zgolj scenarij za eno od epizod nadaljevanke Supernatural, se v svojem celovečernem prvencu izkaže kot kompetenten in domiseln ustvarjalec, ki uspe povezati elemente nadnaravnega, odštekane eksplotacije, črne komedije in čustvene drame v koherentno in smiselno celoto. Glede na to, da je bil film posnet za skromnih 300 tisoč dolarjev, je končni rezultat preprosta, konvencionalna in nepretenciozna žanrska zabava, ki spretno zakrije svoje pomankljivosti kot je npr. rahlo nerazvita zgodba in ceneni posebni učinki. Film tudi v najšibkejših trenutkih rešujejo režiserjev dober občutek za atmosfero, nemalo domiselno izvedenih strašljivih prizorov in več kot solidne igralske predstave (glede na skromen proračun) in hiter tempo zgodbe. Končni rezultat je zelo spodobna strašljivka za preganjanje dolgčasa, ki bo (upajmo) v bližnji prihodnosti dobila svoje nadaljevanje.

Ocena

Narediti film, kjer je večina osrednjih likov ostudno nesimpatičnih, je naporno delo, ki v večini primerov ne prinese zadovoljivih rezultatov. Kako tudi ne… težko je namreč pričakovati od gledalca, da ga bo zanimala zgodba z liki, ki so tako zoprni, škodoželjni, sadistični in cinični, da so najboljša družba zgolj takrat, kadar jih ni v bližini. Tako nekako bi opisali veliko večino nastopajočih v črni komediji Trash Fire; Owen je cinični nergač, ki popiva, mu je malo mar za lastno dekle Isabel, hkrati pa mu življenje grenijo bulimija, epileptični napadi ter splošno pomanjkanje pravega smisla vsakdanjika. Šele ko Isabel zanosi, se v Owenu začne nekaj premikati, kar ga celo privede do odločitve, da bo znova navezal stik s svojo odtujeno babico in grozljivo iznakaženo sestro Pearl, ki je zaradi požara v mladosti, v katerem sta tudi umrla Owenova starša, na večini telesa doživela hude opekline. Trash Fire je za ogled neprijeten film in tega tudi nikoli ne skriva; humor je izrazito črn, hudoben in poln zoprnega cinizma, liki pa – kot že nekajkrat omenjeno – povečini odbijajoči, saj nesramežljivo kažejo svoje skorajda sociopatske vzorce obnašanje ter splošni prezir do vsega obstoječega. Film režiserja in scenarista Richarda Batesa Jr.-.ja ima ogromno potenciala za negledljivo katastroto, toda njegova spretnost vzdušnega razvijanja zgodbe, sposobnost kovanja šokantnih preobratov ter serviranja zlobnega humorja so preveč na mestu, da bi film označili za slabega. Še več; za tiste, ki so vam pri srcu politično nekorektne in pikre šale, pomešane z umazano estetiko klasike Psycho, bo pričujoči film več kot idealna izbira za preganjanje dolgčasa. Odlične igralske predstave, brutalni konec in venomer prisotna samoironična narava izdelka delajo iz filma Trash Fire nenavaden, vendar mikaven užitek.