Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Apokaliptična grozljivka Revealer ima zasnovo, ki močno spominja na začetek slabe šale; konec 80. let striptizeta in verska aktivistka med izbruhom sodnega dne obtičita v notranjosti peepshow kluba (peepshow je dejavnost, kjer se ženska za plačilo slači pred okencem manjše kabine) in sta prisiljeni sodelovati skupaj, da bi ubežali grozeči nevarnosti t.i. gospodarja demonov, ki se želi poslužiti njunih grešnih duš. Zaplet filma se zdi neumen, toda Revealer je proti pričakovanjem vse prej kot neumen film; zasnovan je kot miks med apokaliptičnim trilerjem ter nekakšno “buddy-buddy” črno komedijo, kjer morata dva osebnostno nasprotna lika (stiptizete je gobčna, politično nekorekna in cinična, medtem ko je verska aktivistka resda zadržana, vendar hkrati toliko bolj utrujajoča s svojimi neprestanimi citiranji Biblije) skleniti zavezništvo, če želite preživeti kozmično katastrofo. In film režiserja in scenarista Luka Boyca je enako uspešen na obeh ravneh; kot grozljivka oz. triler o preživetju premore ogromno suspenza, pristnega retro vzdušja, odlične synth-pop glasbe in obveznega stilskega prelivanja krvi, kot komična drama o nenavadnem prijateljstvu pa prav tako zadane v polno, še posebej zaradi simpatičnih osrednjih likov (glavni igralki Caito Aase in Shaina Schrooten sta očarljivo duhoviti) in njune pristne medsebojne kemije. Še najbolj navdušujoče pa je to, da Revealer gledalcu posreduje moralna sporočila o verski hinavščini, spoštovanju drugačnosti in dvoreznem meču med pravičnostjo in obsojanjem, ne da da bi ob tem izpadel preveč sentimentalno ali pridigarsko. In četudi filma na ravni vsebine ne razkrije ničesar novega in pušča tudi preveč stvari odprtih (še posebej pri nenadnem zaključku), gre še vedno za izredno zabavno in napeto komično grozljivko s srcem.

Ocena

Shelley je celovečerni prvenec iranskega filmarja Alija Abbasija, ki sicer že od leta 2002 živi na Danskem, medtem ko je v svoji domovini zaradi pogosto provokativnih in radikalnih projektov žal nezaželjen. Da mu kontraverznost, brutalnost in mračnost niso tuji, potrjuje tudi že omenjeni prvenec, psihološka srhljivka o mladi romunki Eleni, ki sprejme delo gospodinje pri starejšem paru Louisi in Kasperju, ki živita brez elektrike in kakršnekoli moderne tehnologije v odročni hiši ob jezeru. Ko Louisa potoži, da je neplodna, se Elena v zameno za visoko vsoto denarja odloči postati nadomestna mati in roditi njenega otroka, toda nosečnost kmalu postane močan izziv tako za mlado dekle kot za par, ki niso pripravljeni na bizarne sanje, nenadne spremembe obnašanja, nepojasnjene bolečine in občutke, da z otrokom nekaj ni v redu. Shelley več kot očitno imitira formula Polanskijeve grozljive klasike Rosemary’s Baby in to celo do te mere, da se poslužuje enekega minimalističnega pristopa ter sugestiranja, da je groza tisto, kar je očem nevidno. V maniri Abbasijeve umazane poetike je dogajanje pogosto brutalno in neprijetno za gledalčeve oči, toda filmu je težko očitati, da ne pritegne pozornost, še posebej zaradi izvrstne moreče atmosfere, vrhunske glasbe ter odlične igre, še posebej Cosmine Stratan v vlogi Elene, do katere čutimo enako mero sočutja kot tudi zgražanja, še posebej, ko v drugi polovici filma vzpostavi sovražen odnos do nerojenega otroka. Shelley ni posebej izviren film, saj so bile Rosemaryjine prigode s satanskim plodom bolj inovativne in drzne, gledalce pa bi lahko zmotilo pomanjkanje pravih odgovorov na številna vprašanja, toda navkljub temu gre za več kot obetaven prvenec drznega iranskega filmarja.