Honeymoon (2014)

Medeni tedni po tradiciji predstavljajo najlepše obdobje v življenju zakoncev, saj ti minejo v prikupnih epizodah spoznavanja partnerja ter krepitve občutka, ko stanje zaljubljenosti dokončno preraste v (vsaj na začetku) dolgotrajno ljubezen. Grozljivka Honeymoon, sicer celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Leigh Janiak, se v prvi tretjini elegantno nagiba v smeri umirjene romantične limonade; Bea in Paul po poroki kreneta na medene tedne v kočo njenih staršev sredi kanadske divjine kjer večino časa prebijeta v postelji, občasno pa načneta pogovor o njuni nejasni prihodnosti. Paul pa kmalu opazi, da se je ženino obnašanje začelo drastično spreminjati; ponoči gola tava po bližnjih gozdovih, na nogah opazil bizarne sledi ugrizov, hkrati pa čuti, da ju nekdo opazuje. Honeymoon je film, ki se ponaša s počasnim tempom in zanimiv vzdušjem, ki prepleta tako igrivost kot tudi skrivnostnost položaja simpatičnih glavnih junakov, šele na polovic pa začne zgodba pridobivati temačnejše tone, ki privedejo do krvavega epiloga. Janiakova uspe gledalcu približati osrednja lika, ki jo odlično odigrata Rose Leslie in Harry Treadway, hkrati pa navduši z misteriozno atmosfero ter subtilnimi načini strašenja, kjer ni sledu o predvidljivosti ter cenenosti. Vidi se, da je Janiakova želela izpostaviti predvsem psihološki vidik prikazane zgodbe in v tem primeru film najbolj zasije in funkcionira tako kot romantična drama kot misteriozni triler. Filmu se pa žal najbolj zatakne pri povezovanju vseh elementov zgodbe v smiselno oz. zadovoljivo vsebinsko celoto. Seveda ni nič narobe, če film želi gledalcu prepustiti, da sam potegne zaključke, vendar pa je v primeru filma Honeymoon mnogo preveč stvari izpuščenih in zamolčanih, da bi gledalec dobil občutek, kot da se mu je splačalo vztrajati do konca. Tako ni nikoli docela pojasnjeno, kaj preganja glavna junaka in kakšen je motiv temačnih sil, ki ju ogrožajo. Z nekoliko več razlage (morebiti tudi z daljšim filmom, saj tempo nikoli ne deluje prepočasno) in bolj osredotočene zgodbe bi Honeymoon lahko postal klasika, a tudi takšen kot je, ponudi dovolj dobrih momentov za kratkočasno zabavo.

Ocena

Rating: 4 out of 5.

The Last Will and Testament of Rosalind Leigh (2012)

Rating: 6 out of 10.

Grozljivka The Last Will and Testament of Rosalind Leigh se začne z monologom naslovnega lika (glas ji je posodila legendarna Vanessa Redgrave), ki je hkrati tudi oporoka, namenjena njenemu odtujenemu sinu Leonu. Ta prispe v materino zapuščeno hišo, napolnjeno s strašljivimi kipi in drugimi starinskimi predmeti skrivnostnega izvora, kmalu pa naleti tudi na arhive njenih dejavnosti s skrivnostnim verskim kultom, katerega sledi so še vedno prisotne za stenami hiše. Režiser in scenarist Rodrigo Gudino skuša s svojim prvim in zaenkrat edinim celovečercem gledalca seznaniti s tveganim eksperimentom, saj je groza tokrat (z redkimi trenutki) posredovana preko fizične odsotnosti tistega, kar ogroža glavnega junaka. Glavnina filma je postavljenega v notranjost Rosalindine hiše in Gudino uspe maksimalno izkoristititi misterioznost in srhljivost prostora, še posebej s postavitvami strašljivih kipov, za katere včasih ni docela jasno, če so res zgolj kipi ali grozeča entiteta, ki preži na glavnega junaka. Še bolj zanimiv pa je režiserjev pristop, da zgodbo naplete okoli Rosalinde in ne njenega sina, ki je edini fizično prisoten osebek v filmu; bolj kot Leonova življenjska zgodba film zanima Rosalindin težaven odnos s sinom in njena moralna razklanost med materinsko ljubeznijo in zvestobo verskemu kultu. Film bo tako najbolj navdušil tiste, ki prisegajo na sofisticirane starošolske gotske srhljivke, medtem ko se bodo ostali gledalci najverjetneje dolgočasili ali pa bili frustrirani zaradi pomanjkanja pravih odgovorov na številna vprašanja. In slednje predstavlja največjo napako filma; Gudino preveč časa nameni monotonim sprehodom Leona skozi materino hišo in premalo tistemu, kar je bistveno. O samem verskem kultu in njegovem ozadju čaščenja kipov ne izvemo skorajda ničesar, zato gledalec nikoli ne uspe biti docela vpleten v dogajanje, saj to zanemari mnoge ključne pripovedne elemente. The Last Will and Testament of Rosalind Leigh je tako grozljivka, ki najverjetneje pri večini gledalcev ne bo pustila trajnejšega vtisa, vendar pa vsebuje dovolj močnih elementov, da bo prepričala bolj zahtevne oboževalce žanra.