Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Po uspehu šokerjev Jordana Peela je navdušujoče videti, da se veliko temnopoltih filmarjev loteva žanra grozljivk, ki se ne osredotočajo zgolj na strašljivost in / ali brutalnost, temveč s seboj prinašajo močne družbene komentarje o destruktivni naravi rasizma znotraj toksične ameriške družbe. Master, sicer celovečerni prvenec Mariame Diallo, zelo očitno sledi tej formuli; zgodba se odvija na pretežno beli elitni univerzi Ancaster, ki je bila zgrajena na kraju, kjer so se dolga leta nazaj odvijali čarovniški procesi, in spremlja lika odločne temnopolte dekanke Gail Bishop ter sramežljive brucke Jasmine, ki se vsaka na svoj način soočata z okoljem, ki do njiju čuti enako mero naklonjenosti kot tudi pokroviteljskosti in hinavščine. Okvirni zaplet film se vrti okoli legende nekdanje obsojene čarovnice, ki naj bi strašila po kampusu in bila odgovorna za nepojasnjene samomore študentk, vendar pa je ta del zgodbe uporabljen v kontekstu širše družbene slike Amerike in njenega nikoli pretrganega stika z zgodovino rasizma. Diallova v svojem prvem filmu navduši predvsem z mnogimi učinkovitimi prizori strašenja, ki se oddaljujejo od preverjenih trikov in ozračje napolnijo z vzdušno tesnobno atmosfero, filmu pa pomaga tudi solidna igralska zasedba, kjer se odlično odreže predvsem Regina Hall v vlogi odločne, vendar hkrati empatične dekanke, ki si prizadeva, da bi na hodnike univerza prinesla več duha družbene progresivnosti. Vendar pa film kot celovečerni prvenec hkrati pušča veliko prostora za izboljšave; motijo predvsem nekatere vsebinske nelogičnosti (film npr. močno sugerira, da univerzo obiskujejo sami belci, četudi je kasneje naključno prikazano, da temu ni tako), z vidika posredovanja družbenega komentarja pa zna biti preveč pedagoški in ciljan na prvo žogo. Nasploh se zdi, da je Master film, ki bi rad povedal ogromno, vendar pa se – še posebej v drugi polovici – začne postopoma izgubljati v prizadevanjih, kaj bi rad bil in zato se ob prihodu odjavne špice poraja mnogo več vprašanj kot odgovorov. Master je navkljub napakam obetaven prvenec filmarke, za katero upamo, da bo v prihodnje vendarle uspela še bolj izbrusiti svoje veščine.

Ocena

Hellbender je še eden od tistih filmov, ki bi ga lahko označili za družinski projekt; režiser je John Adams, scenarij je napisal skupaj s svojo hčerko Zeldo Adams in ženo Toby Poser, ki v filmu tudi igrata hčerko in mamo. Treba je priznati, da so tovrstni “družinski” filmi vedno zaznamovani z določeno očarljivostjo ter pristnostjo, ki jo pri mnogih sorodnih produktih sedme umetnosti še kako pogrešamo in Hellbender nas v slabi uri in pol večkrat spomni na to grenko dejstvo. Film bi na preprost način opisali kot bizarno različico Carrie z elementi folk grozljivke, Lynchevskega surrealizma in celo goth videoprodukcije, saj sta glavni junakinji mladoletna Izzy in njena mama, ki živita skupaj v odmaknjeni hiši sredi gozdne divjine in skupaj igrata nekakšen melanholični glamgoth rock, poleg tega pa ju povezuje tudi temačna družinska skrivnost, zaradi katere začne Izzy hitro odraščati in spoznavati, da sta tako ona kot njena mama zaznamovana z nepojasnjenimi nadnaravnimi silami. Hellbender je film, kateremu se močno pozna, da je bil posnet za malo denarja, vendar pa je ravno ta ekonomičen, skorajda asketski pristop, dopolnjen z tesnobno retro montažo glasbenih videospotov tisto, kar izdelku daje svojevrstni šarm. Povrhu tega pa se film zaveda, da mora zavoljo omejenih finačnih sredstev svoje adute polagati v igralske predstave in kompleksno zgodbo, ki obravnava tako težavno odraščanje mladega dekleta kot tudi njen zapleten odnos z materjo. Na obeh ravneh je film bolj ali manj uspešen; igralske kreacije so za mikrofilm zelo spodobne, zgodba pa pritegne zavoljo dobro spisanih dialogov ter domiselne uporabe simbolike, seveda pa k prepričljivosti pripomore tudi to, da sta glavni junakinji tudi resnična mati in hči. Film pa prepriča tudi s privlačno fotografijo in odlično glasbo, zato je ogled obvezen za vse ljubitelje mikroproračunskih grozljivk, ki očarajo s svojo preprostostjo. Hellbender pušča veliko prostora za izboljšave, vendar je glede na vložek več kot soliden žanrski izdelek.