Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Modrost, da se moraš paziti tega, kar si želiš, je vkoreninjena v našo zavest že od nekdaj; kot otroci smo imeli priložnost prebrati nešteto pravljic in basni na to tematiko, druge veje umetnosti (še posebej filmi) pa so ta zaplet reciklirale do neskončnosti. Zato je težko reči, da je grozljivka The Djinn pretirano izviren film; znova imamo opravka z zgodbo o posamezniku, ki si nekaj zaželi in pri tem nehote obudi zlobno nadnaravno entiteto. Ta posameznik je tokrat nemi deček Dylan, ki se po tragični smrti njegove matere z očetom preseli v novo stanovanje, tam pa odkrije staro knjigo, v kateri je zapisan ritual obujanja t.i. djinna, ki mu lahko izpolni eno željo (da bi lahko govoril), vendar pa ta v zameno zahteva njegovo dušo. Takšen zaplet smo videli že neštetokrat, vendar pa se moč pričujočega filma skriva v presenetljivo kompetentni izvedbi, ki gledalca pelje po preverjenih poteh, vendar hkrati poskrbi, da je ta v zgodbo venomer čustveno vpleten. Slednje film doseže s simpatičnim glavnim junakom, ki ga odlično odigra Ezra Dewey, pri njegovi predstavi pa je še toliko bolj občudovanja vredno, da se zaradi nemosti ne more zanašati na besede, s katerimi bi izrazil svoja čustva, ampak predvsem na izredno ekspresivno obrazno mimiko, ki uspe ponazoriti občutke strahu, žalosti in tihega hrepenenja, ne da bi ob tem izpadel preveč teatralno. In četudi je sama zgodba dokaj predvidljiva, se ta uspe pohvaliti z večplastno sporočilnostjo, saj je dogajanje v filmu zastavljeno kot emocionalno (in strašljivo) potovanje glavnega junaka, ki mora sprejeti svojo drugačnost, hkrati pa se spraviti s svojo mučno preteklostjo. Filmu pa seveda koristi tudi to, da je na več mestih izredno strašljiv in da z minimalističnim pristopom (celotno dogajanje je omejeno na majhno stanovanje), praktičnimi učinki ter nenavadno mamljivim soundtrackom uspe obdržati visok nivo suspenza. The Djinn morebiti ne prinaša revolucija v žanr grozljivk in se niti ne pretvarja, da odkriva toplo vodo, vendar je zaradi svojega nepretencioznega pristopa in kompetentne izvedbe zelo spodobno razvedrilo.

Psihološka srhljivka s ščepcem nadnaravnega Anguish se dotika precej občutljive in žal pogosto zamolčane tematike psihičnega zdravja med mladimi in pogosto neučinkovitih metod zdravljenja raznovrstnih psihoz. Glavna junakinja filma je namreč Tess, najstnica s težkimi duševnimi težavami, ki jih za silo obvladuje z zdravili, vendar pa je kljub temu podvržena pogostim psihotičnim epizodam, kar sčasoma vpliva tudi na njeno vse bolj vase zaprto in depresivno osebnost. Ne pomaga niti to, da je njena mama pogosto službeno odsotna, oče pa služi vojsko v tujini, življenje pa se ji še dodatno obrne na glavo, ko po spletu okoliščin naleti na vrstnico Lucy, ki pa je v resnici duh najstnice, tragično preminule v prometni nesreči. Anguish je film z velikimi ambicijami, saj sprva skuša na dokaj prizemljen način prikazati mučni vsakdan najstnice, ki je obsojena na izolacijo ter spopadanje z lastnimi travmami iz preteklosti, vendar nekje na polovici film svoje namere nekoliko opusti in krene na preverjena pota nadnaravnega trilerja, ki bolj kot najstniško anksioznost obravnava večne teme odpuščanja in prebolevanja izgube bližnjega. Ta preskok bo za gledalca verjetno nekoliko moteč in posledica tega je, da dobro zastavljena zgodba navkljub solidni izvedbi na sporočilni ravni ostane rahlo nedorečena in zgolj napol razvita. To na srečo filmu ne povzroči večje škode, saj ima na svoji strani še vedno odlične igralske predstave (še posebej Ryan Simpkins v glavni vlogi), lahko poistovetljive like in odlično temačno vzdušje z nekaterimi res strašljivimi prizori, ki ohranjajo ravno pravšnjo mero predvidljivosti in subtilnosti. Anguish morebiti ne izkoristi vsega ponujenega potenciala in po sporočilnosti zmedeno tava naokoli, vendar pa bo za ljubitelje bolj počasnih grozljivk vsekakor ogleda vreden film.

Ocena