Jill Gevargizian je ena od bolj produktivnih neodvisnih filmskih režiserk, pa četudi veliki večini občinstva njeno ime ni poznano. Filmarka, ki je sicer tudi profesionalna frizerka, se s psihološkim trilerjem The Stylist posveča temu, kar zna najbolje; frizerstvu, ki predstavlja vsakdan glavne junakinje, osamljene in zadržane Claire. Ta pod svojo fasado introvertirane in spolno zavrte ženske skriva obraz psihopatke, ki svoje stranke skalpira in shrani njihove lase kot lasulje. Claire svoje dvojno življenje sicer uspešno skriva, vendar pa se ji vse zaplete s preprosto prošnjo prijateljice Olivie, ki je tik pred poroko in si želi popolne frizure. The Stylist bi pogojno lahko uvrstili med grozljivke, saj v filmu ne manjka prelivanja krvi in grotesknih podob, vendar pa je v prvi vrsti z morečimi neonskimi lučmi, temačnim vzdušjem in neprijetno elektronsko glasbo zaznamovana karakterna drama, kjer gledalec nemočno spremlja na nek način tragični padec glavne “junakinje” v brezno lastne norosti. Gevargizianova se izkaže kot mojstrica vzdušja in suspenza, saj venomer daje občutek, kot da gledalca pelje po preverjenih poteh, nato pa tok zgodbe zasuka popolnoma drugam, s premišljeno uporabo že omenjene odlične glasbe ter občutka grobe prizemljenosti pa prestraši bolj kot marsikatera z grozljivimi spakami in ekscesnim nasiljem zaznamovana grozljivka. Navkljub mnogim močnim platem in dokaj impresivnemu končnemu rezultatu pa film vseeno pušča preveč stvari odprtih, še posebej pri karakterizaciji glavne junakinje. Nikoli ni namreč docela jasno, kaj je Claire sploh pahnilo v takšno destruktivno obnašanje; njeno življenje je zreducirano na trenutke, ki so tukaj in zdaj, kakšnega globjega vpogleda v preteklost, ki bi nam vsaj delno pomagal razumeti Claire in njene psihične težave, pa gledalci nismo deležni. Z izjemo tega kiksa pa je The Stylist še vedno kompetentno narejena grozljivka, ki uspe stresti do kosti.
