Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Padec hiše Usher je ena od najznamenitejših pripovedk literarnega mračnjaka Edgarja Allana Poeja, ki je s svojo gotsko atmosfero in domiselnim prikazom posledic, ki jih na človeku pustita žalovanje in krivda, pustila močan pečat pri bralcih in celih generacijah tistih, katere navdušuje sofisticirana morbidnost. Da je Poejeva zgodba močno vplivala tudi na žanr filmskih grozljivk, ni ravno presenetljivo, vedno znova pa v svetu sedme umetnosti najdejo drzni in provokativni avtorji, ki tragično zgodbo o Usherju na unikaten način preslikajo na veliko platno. Mednje spada tudi Patrick Picard s svojim celovečernim prvencem The Bloodhound, moderno interpretacijo Poejeve pripovedke, ki pa skuša v že obstoječo zgodbo vnesti nekaj močnega avtorskega pečata. Ekonomičen in minimalističen film v ospredje postavlja vnovično snidenje Francisa s svojim skrivnostnim in ekscentričnim prijateljem Jean Paulom, ki živi skupaj s svojo bolno sestro v premožni podeželski vili, kjer se večina zgodbe tudi odvija. Takoj ob prihodu Francis ugotovi, da nekaj ni v redu; njegov prijatelj je še bolj čudaški kot sicer in ga nagovarja s precej kriptičnimi namigi, da je z njegovo sestro nekaj narobe, še isto noč pa ga ta obišče v sanjah in nagovori k begu, saj bo v nasprotnem primeru umrl. Ta nenavaden dogodek zbudi konflikt in kmalu postane jasno, da Jean Paulov dom skriva marsikaj grozljivega. The Bloodhound ni povsem klasična oz. konvencionalna grozljivka, pravzaprav jo je težko označiti za grozljivko, saj bolj kot na akcijo, prelivanje krvi in živahnost dogajanja prisega na dušečo, klavstrofobično atmosfero, bizarne dialoge ter naraščujoč suspenz, ustvarjen preko konflika med glavnima junakoma. Nekateri gledalci bodo najverjetneje tarnali, da film ponudi bistveno več stila kot vsebine (kar načeloma drži), vendar to ne pomeni, da film ni vreden ogleda. Kvečjemu nasprotno; The Bloodhound odlično izkoristi tisto, s čimer razpolaga (od omejene lokacije, mračnega vzdušja do spodobnih igralskih predstav) in znova dokaže, da lahko z malo denarja ustvariš nekaj unikatnega in prefinjeno provokativnega. Picardov prvi celovečerec je tako izredno posrečen eksperiment, primeren za filmske gurmane.

Matere in sinovi imajo pogosto odnose, ki so lahko enako ljubeči kot tudi toksični, dejstvo pa je, da tako dobra kot slaba mama pusti na človeku posledice, ki ga spremljajo tudi v obdobju odraslosti. To na svojevrsten način občuti tudi Emmet glavni junak tragikomične grozljivke Mother May I?; temu na začetku filma umre mati, vendar ob tem ni ravno prizadet, saj sta že več let živela v odtujenem odnosu. Skupaj s svojim dekletom Anyo, ekscentrično pesnico, ki obožuje psihološke igrice z igranjem vlog, se odpravi v materino podeželsko hišo, katero namerava prodati, a kmalu po njunem prihodu se Anya začne nenavadno obnašati. Še več; zdi se, da se Anya tako po videzu kot vedenju spreminja v njegovo pokojno mater. Film režiserja in scenarista Laurenca Vannicellija se poigrava z očitno, ampak zanimivo idejo; motiv obsedenosti uporabi za prikaz posledice ojdipovskega konflikta med sinom in pokojno materjo ter njegovo željo, da bi v lastnem dekletu našel materinsko ljubezen. Takšni osebni konflikti so dokaj pogosto in Mother May I? jih obravnava na enako duhovit kot emocionalen način, za kar se je potrebno zahvaliti izvrstnima nastopoma glavnih igralcev Kyla Gallnerja in Holland Roden, ki s svojo konfliktno dinamiko ustvarita prepričljivo vzdušje ljubimcev z mnogimi zamolčanimi skrivnostmi. Med močne plati filma bi uvrstili tudi vrhunsko atmosfero, strupene dialoge in nekaj solidno strašljivih trenutkov, čeprav bodo oboževalci grozljivk nad videnim nekoliko razočarani. Mother May I? ima morebiti res oznako grozljivka, vendar je elementov tega žanra zgolj za vzorec, več poudarka pa je na dinamiki osrednjih likov, zato se zgodba bolj nagiba v smer komične drame z nadnaravnimi elementi. Četudi se zdi, da bi osrednji konflikt lahko bil nekoliko razvit in da bi si zgodba privoščila kakšen strašljiv moment ali dve več, je Mother May? še vedno več kot zadovoljiv film… za izbrane okuse.

Ocena