Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Psihološki triler Rent-A-Pal vleče veliko vzporednic s filmsko uspešnico Joker; v obeh filmih namreč spremljamo možakarja v srednjih letih s kopico psihičnih težav; tokrat je to David, ki v začetku 60. let živi skupaj s svojo dementno materjo in skuša najti sorodno dušo preko agencije za zmenke. Tam naleti na skrivnostno videokaseto Rent-A-Pal s karizmatičnim motivacijskim govornikom Andyjem, ki nemudoma obrne njegovo življenje na glavo; David in Andy spleteta bizarno prijateljstvo, ki pa začne pričakovati pridobivati temačne podtone. Rent-A-Pal sicer vključuje nekaj elementov grozljivke (še posebej v krvavem finalu), toda v osnovi gre za napet psihološki triler na večno temo človekove pretirane navezanosti na moderno tehnologijo, ki začne vdirati v posameznikovo življenje in ga nasilno spreminjati v sprevrženo iluzijo, kjer so prijateljstvo, strpnost in ljubezen nadzirani preko daljinskega upravljalnika, to pa v človeku prebuja vtis, da ima življenje pod kontrolo. Da se ta iluzija začne kmalu rušiti, je pričakovano in tudi Rent-A-Pal postreže s srhljivim prikazom psihičnega kolapsa glavnega junaka in njegovega vse bolj očitnega konflikta z realnostjo. Vse to smo resda že mnogkrat videli, toda pričujoči film uspe gledalca posrkati vase s počasnim tempom in potrpežljivim razvojem zgodbe ter njenih likov, hkrati pa je včasih že tako brutalno neprijeten, da bi ob njem zardel tudi Phoenixov manični klovn Joker. Kar pa film dela še bolj provokativnega, pa je gledalčevo spoznanje, da lahko navkljub vsem brutalnim dogodkom do določene mere sočustvuje z glavnim junakom in njegovim postopnim padcem v norost, hkrati pa film nikoli ne glorificira nasilja in zgolj prikaže tragične posledice, ki jih na posamezniku pusti njegova nezmožnost ohranjanja pristnih človeških stikov.

Srbski režiser Goran Marković se je v 80. letih močno spogledoval z žanrom filmske grozljivke, katerega je začinil z močnimi (in še posebej ostrimi) družbenokritičnimi komentarji na račun mnogih stranpoti nekdanjega jugoslovanskega režima. Slednje je bilo še posebej izrazito v kultni medicinski grozljivki Variola Vera, ki je spregovorila o resničnem izbruhu bolezni črnih koz v osrednji beograjski bolnišnici, s psihološkim trilerjem Več vidjeno pa se je osredotočila na bolj intimno, vendar nič manj strašljivo in zbadljivo zgodbo na temo psihičnih bolezni in utesnjenosti političnega ozračja v poslednjem obdobju obstoja nekdanje skupne države. Film je že od samega začetka zavit v meglico skrivnosti; mladenič sedi v dvorani in z gledalci spremlja nastop duševno motenega pianista Mihajla, med njima pa je nemudoma vzpostavljena nenavadna vez. Zgodba se nato preseli v leto 1971, kjer spoznamo Mihajla kot sramežljivega in vase zaprtega profesorja klavirja, ki se zaplete v romanco z lahkoživo Olgico, sicer učiteljico plesa, ki živi v majhnem stanovanju s svojim bolnim bratcem ter očetom alkoholikom. Kot je moč pričakovati, Mihajlo od njune zveze pričakuje nekaj več, vendar ga Olgica nemudoma zavrne in izbere novega ljubimca, to pa glavnega junaka pahne v psihozo, ki pa je tudi posledica nerazčiščenih travm iz lastne otroštva. Več vidjeno je izredno temačna, pretresljiva in strašljiva tragedija, ki gledalca šokira ravno zaradi tega, ker je vsak delček filma izredno blizu resničnosti, kar znova dokazuje že znano tezo, da je najhujši vir groze ravno sam človek s svojim okrutnim obnašanjem in nekontroliranimi izbruhi jeze in agresije. Film več kot kompetentno prepleta družbenokritični komentar o montiranih povojnih procesih in temu doda elemente srhljive psihološke drame in celo slasherja, ki pa nikoli ne zapade v vode cenene eksplotacije. Odlične igralske predstave, pristno tesnobno ozračje ter srhljivo avtentična rekonstrucija bolnega človeškega uma naredijo iz filma Več vidjeno nepozabno srbsko filmsko klasiko, ki preseže žanrsko podobno čezlužniške produkte.