Mlada Hunter nastopa v svoji različici ameriških sanj; poročena je s čednim in uspešnim poslovnežem, s katerim pričakuje svojega prvega otroka in živi v razkošni hiši, kjer se lahko mirne volje posveča svojim hobijem kot pa finančnim težavam. Toda pod fasado blišča in materialnega zadovoljstva se skriva zgodbo spregledane in preslišane ženske, ki skuša na vsak način izpolniti svojo vlogo popolne matere in žene, kar jo posledično pahne v težko psihično stisko. Ta se odraža preko kompulzivnega in nenadzorovanega goltanja predmetov; od frnikol, risalnih žebljičkov, sponk, zemlje in celo baterij. Swallow je navkljub živim barvam in mnogim privlačnim scenam razkošja izredno temačan in provokativna telesna grozljivka, ki iskreno in neprizanesljivo spregovori o strašljivih razsežnostih težke psihične bolezni in odpre celo vrsto tabu tem; od predporodne depresije, avtodestruktivno vedenje pa vse do psihičnega nasilja sistema nad posameznikom, katerega klic na pomoč je napačno razumljen ali pa kar preslišan. Slednje tudi predstavlja rdečo nit tega izvrstnega filma, ki ga pilotira fenomenalna igralska predstava Haley Bennett v glavni vlogi tipične razočarane gospodinje z nenavadnimi simptomi psihične motnje. Hunter je v žal prepogosto tipični koži sodobne ženske ujeta v represivni patriarhalni sistem, ki njenih težav ne želi pozdraviti, ampak zgolj potisniti ob rob ali pa celo popolnoma pomesti pod preprogo. Marsikaterega gledalca bi znal ujeziti tudi šokanten preobrat, vendar pa je to prvotna naloga prave umetnosti; da provocira in sili gledalca k tehtnemu razmisleku. Swallow je telesna grozljivka, ki zbuja strah, ker je tako nevarno blizu realnosti.

Ocena

Če bi delali seznam kriminalno podcenjenih igralcev, bi se na samem vrhu nedvomno znašel Crispin Glover, ki je sicer briljiral kot odštekani oče McFly v ZF komediji Back to the Future, vendar pa kasneje nikoli ni uspel doseči uspeha, ki si ga nedvomno zasluži. Svoj talent za igranje ekscentričnih likov je izpopolnil v več filmih, med drugim tudi v “podganji” grozljivki Willard; naslovni junak je namreč asocialni čudak, ki bi se lahko postavil ob bok lanskoletnemu Phoenixovemu Jokerju. Willard namreč živi skupaj s svojo materjo v stari razpadajoči hiši, hodi v službo, ki jo sovraži in prenaša žaljive izpade svojega tiranskega šefa (R. Lee Ermey v birokratski različici svojega ikoničnega lika polkovnika Hartmana iz klasike Full Metal Jacket). Povrhu tega pa ima velike težave z gnezdom podgan, s katerimi začne navezovati bizarno sočuten stik, kar uporabi kot sredstvo za maščevanje nad vsemi ljudmi, ki so ga poniževali. Willard je film, ki do maksimuma izkoristi svoj absurdni zaplet in poskrbi, da se gledalec enako zabava kot tudi počuti odvratno, še posebej zaradi številnih množičnih prizorov s podganami in njihovim razposajenim maščevalnim pohodom. Ne preseneča, da je film napolnjen s črnim humorjem, potoki krvi in umazanijo, ki jo podgane puščajo za seboj, temu primerno pa je tudi tempo hiter (na trenutke prehiter, saj določene dele zgodbe pusti slabše razvite) in živahno dogajanje, zaradi katerega slabih 100 minut mine kot bi mignil. Seveda pa vsi aduti filma ne bi pomenili veliko, če ne bi teh v rokah držal fenomenalni Glover, ki zna prebuditi enako mero sočutja kot tudi odvratnosti, svojemu liki pa doda dovolj globine, da gledalec odmisli spoznanje, da so preostale osebe v filmu (še posebej lik Laure Harring) precej enodimenzionalne. Willard je kljub napakam izredno napeta in zabavna grozljivka, ob katerih boste trepetali predvsem tisti, ki ob pogledu na podgano zakričite.

Ocena