Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Skoraj vsako leto smo v žanru grozljivk deležni filma, ki samozavestno prebije žanrske okvirje in postreže z močnim družbenim komentarjem. Leta 2020 je v duhu aktualnega #metoo gibanja vzklil napol feministični film The Other Lamb poljske režiserke Malgorzate Szumowske, ki je usmerjen v kritiko zatiranja žensk znotraj sistema, katerega vodi moški. A tu ni govora o še eni melodramatični in posiljeni hollywoodski pridigi, temveč o temačnem psihološkem trilerju, ki odkrito in brez odvečnega sentimentalizma spregovori o žal še vedno aktualni problematiki moške dominance v pretežno ženskem okolju. V ospredje je postavljena skrivnostna verska sekta, ki živi precej asketsko življenje v hribih daleč stran od civilizacije in jo povečini sestavljajo same ženske z izjemo njihovega vodje; karizmatičnega, dominantnega in manipulativnega Pastirja, ki je hkrati edini, ki skrbi za razplod članov sekte. Ko policija članom odredi, da morajo zapusiti območje, na katerem se nahajajo, ti krenejo na dolgo in naporno potovanje, kjer ena od mlajših vernic postopoma spregleda Pastirjevo pravo naravo, zato skuša najti pravo priložnost, da se mu upre. The Other Lamb je tako kot Gwen precej depresiven in okruten film, ki s pomočjo simbolizma (še posebej primerjave med čredo ovac in članicami sekte), impresije ter vložkov nadrealizma nagovori gledalca in mu posreduje pomembno sporočilo, ne da bi pri tem izpadel vsiljivo ali pa utrujal z zlagano politično korektnostjo. Nenazadnje pa; film črpa grozo iz tega, da je vse, kar vidimo, naša realnost, s tem pa tudi njegovo sporočilo postane družbeno širše: verska sekta postane država, njene članice pa ovčice, ki sledijo svojemu Pastirju, pa četudi jih ta vodi v smrt. The Other Lamb znova dokazuje, da bodo žanru grozljivk kmalu dominirale ženske, saj te z marsikaterim izdelkom presežejo svoje moške kolege.

Vivarium je izraz za izoliran prostor, kjer se v narejenem “naravnem” okolju nadzoruje življenje in obnašanje rastlin in živali. A v istoimenskem filmu, misteriozni srhljivki Lorcana Finnegana je tovrstnemu eksperimentu podvržen mlad par v iskanju nove hiše. Ko ju nepremičninski agent napoti v sosesko z identičnimi hišami, oba nenadoma obtičita v bizarni vzporedni resničnosti, kjer sta obsojena na rutinsko življenje skupaj z čudaškim otrokom, ki ga morata vzgojiti kot lastnega sina. Vivarium je film, ki ne ponuja enostavnih odgovorov in gledalca večino časa pušča tavati v temi oz. v primežu surrealnega, grozljivega in tesnobnega začaranega kroga, ki sčasoma postane še kako sumljivo podoben tegobam naše realnosti. Sicer je možnih ogromno interpretacij filma, vendar pa se Finnegan več kot očitno nagiba k prikazu ujetosti mladih parov in družin v vsakodnevno rutino navidez idiličnega življenja v predmestju. Mladi par, ki ga odlično odigrata Jesse Eisenberg in Imogen Poots gresta tako skozi vse faze odnosa; od nepričakovanega starševstva, očetovega bega pred odgovornostjo, vse bolj pogostih prepirov, občutkov odtujenosti, zlorabe otrok pa vse do grenkega spoznanja, da otroci v dobi odraslosti svoje starše pustijo umreti same in zapuščene. Film se tako ukvarja s težkimi problematikami, vendar te nekoliko omili z vključitvijo črnega humorja, vendar pa občutek strašljivosti in brezizhodnosti nikoli povsem ne izgine. Težko boste našli film, ki zna biti enako zabaven kot tudi neprijeten, vendar pa je nemogoče prezreti njegove domiselnosti, izvirne simbolike in iskrenih prikazov občutij, ki so bila močno prisotna ob izburu koronavirusa. Vivarium ne bo vsakomur pogodu, je pa navkljub vsemu nepozabna filmska izkušnja.

Ocena