Kratki vojni film Predam se, ki je nastal pod okriljem zasavskega Filmsko ustvarjalnega društva Loke Studio (to je nazadnje zaplodilo lokalno uspešnico, kriminalno komedijo Pozdrav iz Krvavih Revirjev) se ponaša z rahlo provokativno, vendar fascinantno idejo. Film na površju resda prikazuje zdaj že dodobra raziskano obdobje 2. svetovne vojne in ozadja spopadov med nemškimi in partizanskimi oboroženimi silami, vendar z zanimivim preobratom; osrednji lik filma namreč ni partizan, temveč nemški oficir (David Lindič), ki v zadnjih tednih pred koncem vojne skozi flashbacke obuja spomine na svoje prve zmage in sčasoma tudi poraze na slovenskem ozemlju. Ravno ta pristop, kjer dogajanje spremljamo skozi oči pripadnika okupatorske vojske, daje filmu zmožnost, da preseže ideološke okvirje in se s tem ne spremeni v melodramatično in poenostavljeno partizansko agitko. Režiserja Matica Poropatiča tokrat ne zanimajo klasični spopadi med partizani in Nemci (četudi v filmu ne manjka množičnih prizorov bitk), ampak cilja na bolj splošno sporočilo o tem, kako posameznik skozi brutalnost in norost vojne sčasoma podvomi v trdnost političnih ideologij, katerim je sprva zvesto sledil. Film Predam se se najbolj izkaže v trenutkih, ko glavnemu junaku, katerega lik je bil v mnogih partizanskih filmih demoniziran, nadane človeški obraz, vendar hkrati ne pozabi opomniti gledalca o sprevrženosti njegovih dejanj in politike, ki ga je nagovorila, da se svet nadzira zgolj preko nasilja in ustrahovanja. S tehičnega vidika filmu ni moč veliko očitati; za slovenski neodvisni film je kompetentno narejen, zgodovinsko dokaj avtentičen, dobro odigran in svojo kratko dolžino slabe pol ure uspešno upraviči. Žal pa nekoliko šepa njegova neizstopajoča in povečini generična podoba, ki zgodbi z izrazito melanholičnim tonom ne pričara pričakovanega vzdušja, še bolj moteča pa je melodramatična glasbena podlaga. Glede na to, da film predstavi zelo intimno zgodbo, bi se lahko posluževal več minimalizma ter grajenju temačnega vzdušja, s katerim bi bil gledalec še bolj posrkan v samo dogajanje. Predam se je navkljub napakam izredno soliden prispevek k nadaljnemu razvoju domačega vojnega filma.

Deževna noč. Majhno stanovanje. Dva zakonska para, en starejši, drug mlajši. Oba pred težko odločitvijo, ki jima bo spremenila življenje. Na teh temeljih stoji četrti celovečerec (če odštejemo delo na televiziji) enega od najbolj samosvojih in družbeno ozaveščenih slovenskih filmarjev Vinka Möderndorferja, ki si vedno upa drezati v najbolj boleče in zamolčane problematike modernega časa. Pa vendar je Zastoj nekoliko drugačen od Möderndorferjevih prejšnjih filmov, ki so vključevali neposredne komentarje o stranpoteh slovenske družbe; tokrat je dogajanje precej bolj intimno in zaznamovano z minimalizmom, značilnim za številne modernistične zgodbe. Glavnina filma se odvije znotraj majhnega stanovanja in ohranja fokus na osrednjih štirih likih, ki jih odlično upodobijo Mirjam Korbar, žal že pokojni Peter Musevski, Uroš Fürst in Barbara Cerar. Navkljub prostorski omejenosti gre za režiserjev najbolj emocionalno razburkan film, ki se osredotoča na hladnost in praznino odnosov, na katere vpliva kapitalistični kanibalizem ter večnim konfliktom med posameznikovimi željami in stanjem sveta, v katerega je ujet. Ujetniki so tudi glavni junaki pričujočega filma, katerega moč sloni predvsem na preprosti, vendar izpiljeni vizualni podobi; prizori deževnega mesta, pogostih izpadov elektrike, poplav, ki odnašajo smeti in privabljajo podgane, uspejo film začiniti s skorajda noirovskim vzdušjem, zato se v prvi polovici odvija skoraj kot triler, šele proti koncu pa pridobi elemente človeške drame, ki dogajanju odvzame nekaj napetosti. Zastoj ima sicer težave z neenakomernim tempom v drugi polovici, nekaterimi vsebinskimi luknjami ter predvidljivim razpletom, vendar gre še vedno za kvalitetno modernistično dramo, ki bo ostala v gledalčevem spominu.