Eden najbolj priljubljenih slovenskih piscev Feri Lainšček s svojimi deli na nek način “rešuje” tudi domačo sedmo umetnost, saj so bili številni njegovi romani bolj ali manj uspešno preliti na velika platna (Halgato, Šanghaj, Mokuš), pa vendar je njegova daleč najuspešnejša adaptacija Petelinji zajtrk, ki je v Sloveniji postala prava filmska uspešnica in v kina privabila več kot 180 tisoč gledalcev. Tako v romanu kot filmu spremljamo grenko-sladko zgodbo o mladem avtomehaniku, ki sprejme službo pri jezikavem in s hrvaško pop zvezdo Severino obsedenem Gajašu, hkrati pa se zaplete v prepovedano afero z Bronjo, sicer ženo lokalnega vplivneža in lastnika nočnega kluba. Petelinji zajtrk je v svojem bistvu preprost film o preprostih ljudeh, ki se soočajo z ne ravno preprostimi težavami ter neuresničenimi hrepenenji, ki vedno znova trčijo ob pogosto bridko realnost, v kateri so obtičali. Če to zveni kot podlaga za še en zamorjen in tipično “slovenski” film, je strah popolnoma odveč; celovečerni prvenec režiserja in scenarista Marka Naberšnika je izredno gledljiva, duhovita in čustvena romantična komedija s primesjo social-realizma, ki gledalcu servira hitro poistovetljive like, spretno spisane dialoge, sofisticiran humor ter zaplete, ki nikoli ne sežejo v območje sentimentalizma in melodrame, navkljub – za slovenske razmere – rekordni dolžini dveh ur pa film ne deluje razvlečeno in prenasičeno. Igralske kreacije so prav tako močno na nivoju, čeprav vse v filmu zasenči fenomenalni Vlado Novak v vlogi mehanika Gajaša, ki ne dokaže (spet), da je eden najboljših slovenskih igralcev, ampak je z magično predstavo uspel svoj lik trdno zasidrati v nedrje domače popkulture in ga narediti večnega. Film ima sicer nekatere šibkejše momente (ljubezenska zgodba med mladim mehanikom in Bronjo ni pretirano zanimiva), je kot celota močan dokaz, da se slovenski film vendarle zna sporazumevati z gledalci, pri tem pa ne zapade v primitivizem in imbecilnost napol skuhanih zmešnjav kot sta Pr’ Hostar in Gremo mi po svoje. Domača filmska uspešnica Petelinji zajtrk je nepopolna, toda hkrati z enako mero duhovita kot tudi ganljiva dramedija, ki jo gledalec zlepa ne pozabi.

Slovenski mladinski film je v 80. letih doživljal svojo kreativno renesanso, hkrati pa so se predstavniki tega žanra pogosto izkazali za bolj domiselne in celo provokativne od filmov, namenjenih odrasli publiki. Čisto pravi gusar ni zlati, ampak diamantni primer enako zabavnega kot tudi inteligentnega mladinskega filma, ki genialno in prebrisano sledi namerno zastavljenim žanrskim klišejem, vendar tem doda kompleksen in emocionalen metakomentar o tematiki, ki jo na površju obravnava. Zgodba filma se vrti okoli dečka Petra, ki s svojo družino preživlja počitnice v obmorskem mestu, ki je hkrati prizorišče snemanja gusarskega filma za otroke. Tam po naključju trči ob pisca pravljice, po kateri je film posnet, ki se zaradi nestrinjanja s spremembami v scenariju odloči svoje delo zažgati, s tem pa v realni svet vdrejo junaki njegove pravljice, med drugim tudi gusarski kapitan Florestano in guverner Alonso de Portez, ki se odpravita na lov za pisateljem, da bi jima spisal novo pravljico. Zaplet filma je absurden in – četudi gre za mladinski film – precej bebav, toda Čisto pravi gusar je daleč od tega, da bi bil otročji film. Na površju resda deluje kot fantazijska pustolovščina, kjer ne manjka smeha, čustvenih prizorov, suspenza in akcije (velja še omeniti za domače razmere zavidanja vredno produkcijo in scenografijo), toda v svojem bistvu je Čisto pravi gusar ganljiva pripoved o izgubi nedolžnosti ter kontrastu med svetom pravljic in realnostjo, kjer moralo, mir in ljubezen nadomestijo cinizem, naveličanost in pohlep. S tega vidika je film bolj namenjen odraslim kot pa otrokom, saj jih opomni, kako dragoceno je prisluhniti otroku v sebi, hkrati pa izpostavi tudi čar pravljic, ki morajo otroka ne zgolj zabavati, ampak ga tudi učiti, kako postati boljši človek. K temu dodajmo še odlično igralsko zasedbo, ganljivo glasbo, ponarodele dialoge in seveda hvaležno atraktivno okolje slovenskega primorja in končni rezultat je ne zgolj otroška, ampak filmska klasika za vse čase.