The Ox-Bow Incident (1943)

Film 101: The Ox-Bow Incident | Ambler Theater

Rating: 10 out of 10.

Westerni so v začetku 40. let (pa tudi že par let pred tem) veljali za izredno popularen žanr na ravni današnjih superherojskih spektaklov, zlom borze leta 1929 in finančna kriza, ki je temu sledila, pa je še dodatno vzpodbudila evolucijo omenjenega žanra, še posebej zato, ker studijem v nastananje westernov ni bilo treba vložiti ogromno denarja. Kavbojke, ki so povečini prikazovale precej olepšano in za lase privlečeno podobo divjega zahoda, so s komercializacijo postale tudi sinonim za t.i. filmski šund brez trajne umetniške vrednosti. Toda klasični western The Ox-Bow Incident iz leta 1943 je spremenil pravila žanra z za tiste čase precej nekonvencionalnim pristopom; namesto razkošne akcije, stereotipnih delitev like na dobre in slabe ter osladnega srečnega konca so bili gledalci deležni presenetljivo realistične in umazane moralne drame, ki se dotika tudi za današnje čase pereče problematike posameznikovega razumevanja pravice in sprejemanja odgovornosti za lastna dejanja. Zaplet filma je dokaj preprost; v majhno mestece v Nevadi prispeta dva kavboja in kmalu po njunem prihodu med prebivalci izbruhne novica, da je nekdo umoril lokalnega rančerja, zato se množica odpravi na lov za trojico osumljencev, katero brez konkretnih dokazov obtoži zločina ter obsodi na smrt z obešanjem. Kot že rečeno; The Ox-Bow Incident se od večine westernov razlikuje po tem, da daje mnogo več poudarka na dialogih in razvoju likov, hkrati pa se z minimalističnimi prijemi roga žanrskim pravilom oz. se jim odločno upira, gledalcu pa ne prizanaša s težkimi moralnimi odločitvami in grenkim koncem, ko postane jasno, da civiliziranemu svetu pomen besed kot so pravica in dolžnost ne pomenita kaj veliko, saj ju sploh ne razumeta oz. prakticirata tako, kot bi bilo potrebno. Emocionalno srce filma predstavlja glavni igralec, legendarni Henry Fonda, ki podobno kot v klasiki 12 Angry Men predstavlja preudarno vest sveta, zastrupljenega od nasilja, korupcije in impulzivnosti. Končni rezultat je revolucionirani western, ki tudi po skoraj 80. letih ostaja enako relavanten, boleč in brutalen.

Nekoč so bili ljudje (2020)

Rating: 7 out of 10.

Tretji celovečerni film Gorana Vojnovića se začne na koncu; dva moška se s tovornjakom peljeta v neznano. Nato se zgodba pomakne za teden dni nazaj in šele tedaj se film Nekoč so bili ljudje šele v resnici začne; izkaže se, da sta možakarja dobra prijatelja Leo in Vučko, ki se soočata s finančnimi in zasebnimi težavami. Ko banka dvojici odkloni posojilo za obnovo njune restavracije, Leo naveže stik s svojim prevarantskim kolegom Giannijem, ki mu obljubi dobro plačilo za preprosto nalogo; ukrasti mora njegov tovornjak, s katerim bo Gianni dobil denar od zavarovanja. A kot je moč pričakovati, se dvojica po spletu nesrečnih okoliščin znajde sredi težavne situacije, ko ukradeta napačen tovornjak, v katerem pa se še povrhu tega nahaja manjša skupina beguncev. Če je Vojnović s prejšnima filmoma Piran / Pirano in Čefurji raus pustil nekoliko mlačen vtis, je Nekoč so bili ljudje njegov najbolj dodelan celovečerec, ki se kompetentno spogleduje z elementi kriminalke in filma noir, četudi je še vedno močno osredotočen na človeško dramo, začinjeno z močnim družbenim komentarjem o vedno aktualni migrantski problematiki. Ta je bila sicer obdelana že v številnih filmih, a posebnost Vojnovićevega filma je, da se ne osredotoča toliko na same migrante, temveč bolj na posledice, ki jih njihov brezizhodni položaj pusti na tistih, ki v njihova življenja sprva niso vpleteni. Vojnovićevi migranti so večino filma nevidni in prisotni zgolj preko dialogov med glavnima junakoma in zadušljivih glasov iz notranjosti tovornjaka, medtem ko se svet zunaj vozila drastično spreminja, še posebej za Lea in Vučka, ki ju odlično odigrata Francesco Borchi in Moamer Kasumović. Film odlikuje tudi odlična kamera, zgodbi primeren počasen tempo, ki se dobro prepleta s hladnim oz. temačnim vzdušjem, zgodba pa je strukturirana brez odvečnih mašil in vključuje dovolj emocij in suspenza, da nemudoma zbudi gledalčevo pozornost. Škoda le, da se film ne uspe docela izogniti nekaterim luknjam v zgodbi in žanrskim klišejem ter postreže z nekoliko predvidljivim in skoraj sentimentalnim epilogom. A nobena napaka ni preveč usodna, da Nekoč so bili ljudje ne bi več kot uspešno opravil svoje poslanstvo in nagovoril občinstvo z razsežnostmi večno prisotne migrantske problematike.