Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Cannes Film Festival 2021 Critic's Notebook 2: Benedetta, Hit the Road | Filmmaker Magazine

Nizozemski režiser Paul Verhoeven tudi pri svojih 83. letih še vedno ni imun na razdeljena mnenja javnosti o njegovih filmih; nekateri v njegovih delih prepoznajo žgečljivo hudobnega in elegantnega provokatorja, spet drugi pa ga bremenijo z očitki, da se prepogosto zanaša na praznoglavo eksplotacijo. Njegov najnovejši celovečerec, zgodovinska drama Benedetta, je doletela podobna usoda; film, ki se odvija v Toskani v 17. stoletju sredi epidemije kuge, namreč temelji na resnični zgodbi lezbične opatinje Benedette Carlini, ki se je skrivaj zapletla v strastno razmerje z revno nuno, pozornost javnosti pa zbudi z pojavom stigmat (t.i. kristusove rane) na njenem telesu, zato je razglašena za svetnico, kar je razburilo vrh katoliške cerkve. Verhoeven je sicer zatrdil, da je film posnel z namenom, da bi dokazal, kako smo ljudje globoko pod fasado strogih pravil in družbenih norm še vedno živali z divjimi seksualnimi nagoni, vendar pa je na več mestih v zgodbi vpletel tudi ostro kritiko cerkvenega režima, ki je ženski prepovedal spolne užitke, hkrati pa jo je neprestano objektiviziral. Zmes erotike, pornografije in družbenega komentarja je nekaj, kar v filmih dandanes močno pogrešamo in Benedetta to vrzel uspešno zapolni. S tehničnega vidika filmu ni moč veliko očitati; igralske predstave so odlične, z baročno privlačnostjo in gotsko strašljivostjo zaznamovana vizualna podoba gledalcu hitro zleze pod kožo, tempo pa je dovolj živahen, da zgodba nikoli ne zaide v vode razvlečenega in dolgočasnega. Tisto, kar pa filmu dela preglavice, je nekoliko nerodno kobacanje med različnimi vzdušji; četudi se zdi, da film zgodbo naslovne junakinje obravnava kot tragedijo, pa se na več mestih močno spogleduje z elementi parodije, kar je morebiti namerna odločitev režiserja, da bi se s tem rogal praznoglavemu vraževerju, ki je v 17. stoletju s pojavom kuge še posebej močno prišlo do izraza. Ta bizaren pristop je najbolj izrazit v Benedettinih vizijah, kjer komunicira s Kristusom; te scene, ki verjetno služijo prikazu njenega notranjega boja, so tako melodramatične in čudaške, da bodo gledalca nehote spravljale ob smeh, tekom filma pa smo še na več mestih priča pojavom, ko potencialno tragično sceno prekine vdor nečesa povsem nevmesnega in absurdno komičnega. Benedetta je tako nenavaden film, ki bo gledalca najverjetneje pustil zmedenega, toda kljub temu je zgovoren dokaz, da Verhoevenu še ni zmanjkalo občutka za provokacijo.

Film review – A Separation (2011) – CINEMA AUTOPSY

V uvodnih minutah z oskarjem za najboljši tujejezični film leta 2012 nagrajene iranske drame A Separation režiserja in scenarista Asgharja Farhadija je gledalec priča meta-trenutku, ko glavna junaka neposredno v kamero obrazložita svoj težak življenjski položaj in s tem na hiter in nevsiljiv način postavita temelje za preostanek zgodbe. Simin in Nader sta poročena že 14 let, vendar se odločita za ločitev, potem ko ona želi zapustiti državo skupaj z njim in njuno najstniško hčerko, on pa to prošnjo zavrne, saj noče zapustiti svojega bolnega očeta. Zakonca se sčasoma odločita živeti ločeno, toda kmalu sta znova povezana preko tragičnega incidenta z očetovo skrbnico, ki dvojico pripelje celo pred sodišče in ogrozi življenje njune hčerke. Sprva se zdi, da je A Separation še en v vrsti filmov, ki prikazujejo posledice, ki jih pusti ločitev na nekdanjih zakoncih in njunih otrocih, vendar pa se unikatnost Farhadijevega filma skriva v tem, da že znano situacijo prikaže iz drugačne perspektive; ločitev je namreč na začetku – sicer neuradno – sklenjena, toda ko se Nader znajde v kazenskem postopku zaradi nenamerne povzročitve smrti, postane jasno, da razhod med zakoncem še zdaleč ne bo tako preprost kot se zdi na prvi pogled. Preko tragične nesreče, ki zgodbo požene v tek, se namreč Simin in Nader zazreta vase in proti pričakovanjem ne pogrevata stvari za nazaj, temveč za naprej, saj je njuna prihodnost bistveno manj jasna in neodločna kot preteklost (delno tudi zaradi posledice tragedije, ki posameznike sili k sklepanju moralno spornih odločitev). Ta unikatni pristop iz filma naredi enako čustveno, psihološko kompleksno in mestoma napeto zgodbo, kjer Farhadi uspe gledalca držati v napetosti vse do zadnje sekunde in to brez zatekanje k hitremu tempu in neprestani akciji, pa četudi se zna zgoditi, da bodo nekateri gledalci v prvi polovici zbegano razmišljali o tem, v katero smer želi film kreniti. A Separation je mojstrsko zrežirana in odigrana realistična drama, ki gledalcu odpre nove poglede na pogosto zamolčane vidike ločitve in ga hkrati globoko gani brez odvečnega sentimentalizma.