Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Gus Van Sant velja za enega najbolj unikatnih filmskih umov, ki se je zmožen spogledovati s komercialno všečnostjo (Good Will Hunting, Milk) kot tudi z artističnimi eksperimenti, ki preizkušajo gledalčevo potrpljenje. Med slednje spada tudi njegova trilogija Smrti, ki jo predstavljajo filmi Gerry, Elephant in njeno “sklepno” dejanje Last Days, o katerem bo torkat tekla beseda. Glasbena art drama je močno navdihnjena s turboletnim zasebnim življenjem glasbenika Kurta Cobaina, frontmana legendarne grunge senzacije Nirvana, ki je 5. aprila 1994 pri komaj 27. letih storil samomor in s tem postal eden od prvih padlih “junakov” izgubljene generacije X. Velja opozoriti, da Van Santov film ni biografija, saj je v ospredju popolnoma izmišljen lik, ki pa več kot očitno vleče ogromno vzporednic z resničnim Cobainom; Blake (Michael Pitt, ki je sicer presunljivo podoben pokojnemu pevcu) je glasbenik, ki vse težje prenaša bremena slave, zato se pred javnostjo umakne v osamo zanemarjene vile sredi gozda, kjer preživlja dneve o igranju na kitaro, tavanju po naravi in druženju z zadrogiranimi prijatelji. Last Days je zamišljen kot tiha in meditativna drama, ki se bolj kot s klasično naracijo in dramatičnim dogajanjem ukvarja z subtilnim raziskovanjem problematične psihe mladega glasbenika, ki je obtičal v svetu samote in nerazumljenosti, Van Sant pa to poanto podkrepi z dolgimi statičnimi kadri mirujoče narave, širokih planov Blakovega tavanja naokoli ter naturalističnih igralskih predstav. Zaradi nekonvencionalnega pristopa, ki ga uvrščamo med estetiko t.i. počasnega filma, seveda film ne bo povšeči večini gledalcev, saj zna ta pošteno preizkušati njihovo potrpljenje (in če smo pošteni, bi Van Sant lahko film nekoliko skrajšal), mnogi pa bodo celo menili, da film nima nobene poante. Slednje mogoče drži, toda nemogoče je zanikati Van Santovo drzno vizijo, ki tokrat na najbolj boleče iskren in mestoma celo srhljiv način razgali univerzalne teme o osamljenosti modernega človeka.

Hugh Hefner velja za največjega pornografskega magnata, četudi to ne drži popolnoma. V 70. letih, ko je Hefnerjev Playboy že koval velike uspehe, se je iznenada pojavil ekscentrični Larry Flynt in z zloglasno revijo Hustler sprožil nov val seksualne revolucije; revija se je namreč distancirala od erotične estetike Playboya in predstavila spolnost na neolepšan, sila nazoren in necenzuriran način. Da si je Flynt s temi za mnoge nepremišljenimi odločitvami na glavo nakopal obtožbe o vulgarnosti, obscenosti in kvarjenju mladine, ne preseneča. A ironija je pripeljala do tega, da je Flynt nehote postal eden od najvidnejših borcev za svobodo izražanja, v času medijskega lova in javnega linča pa je pravzaprav zastavil dokaj legitimo vprašanje; “zakaj vojni reporter za fotografijo mrtvega otroka prejme nagrado, medtem ko so portreti golih žensk prepovedani in označeni za nagnusne?” To vprašanje predstavlja tudi izhodišče biografske drame The People vs. Larry Flynt češkega mojstra Miloša Formana, ki se življenja naslovnega junaka loti na duhovit, poučen in presenetljivo poglobljen način, saj se pod fasado množičnih prizorov golote, Flyntovih ekscentričnih epizod in splošne vulgarnosti skriva ostra satira na temo moralne panike in dvoličnosti ameriške družbe, ki demonizira spolnost, po drugi strani pa glorificira nasilje in moralno čistunstvo, ki je pa je zgolj sinonim za hinavščino. Formanov sprehod skozi razburljivo Flyntovo življenje pa seveda ne bi pusti tako močnega vtisa brez odličnih igralskih predstav, še posebej Woodyja Harrelson v naslovni vlogi, nič slabša pa nista nevrotični odvetnik Edward Norton in večino časa zadrogirana Flyntova žena v podobi Courtney Love. Nedvomno ena od najboljših filmskih biografij 90. let.