The Sound of Music (1965)

Rezultat iskanja slik za sound of music julie andrews

Rating: 8 out of 10.

Legendarni ameriški filmar Robert Wise se je podobno kot Stanley Kubrick preizkusil v mnogih žanrih in bil pri tem bolj ali manj vedno uspešen; od grozljivk (The Haunting), filmov noir (The Set-Up), znanstvene fantastike (The Day The Earth Stood Still) pa vse do veličastnega muzikala kot je The Sound of Music. Slednji temelji na spominih nekdanje nune Marie von Trapp (1905-1987), ki se je med opravljanjem službe varuške sedmih otrok zapletla v razmerje z ovdovelim kapitanom Georgom von Trappom. Ta se je ob vzponu nacističnega režima odločno distanciral od izključevalne politike in ideologije, ki temelji na principu “nadrejene arijske rase”, zato je skupaj z Mario in otroci emigriral iz Avstrije. Epski muzikal The Sound of Music popisuje ključne dogodke iz življenja zakoncev von Trapp ter jih napolni s za hollywoodske muzikale sicer značilno teatralnost, melodramatičnost in pocukranost, vendar obenem je govora o filmu, kjer “več” ne predstavlja nujno nekaj slabega. Ravno nasprotno; The Sound of Music je tudi za današnje standarde izredno razkošen in navdihujoč film, napolnjen z nepozabnimi pesmimi ter ikoničnimi prizori (ples Marie sredi travnika, hudomušno prikazovanje Marijin nekonvencionalnih metod varuhinje otrok), vezno tkivo tega spektakla pa sta kakopak izvrstna Julie Andrews in Christopher Plummer, ki sta s svojima nasprotujočima si osebnostima (ona je radoživa in ekscentrična, on hladen in ciničen) ustvarita nepozabno medsebojno kemijo. Njuna ljubezenska zgodba predstavlja srčiko filma, čeprav proti pričakovanjem izdelek ne zanemari nekaterih stranskih zgodb (ljubezensko prebujenje Georgeve hčerke Liesl) in celo temačnih poglavij avstrijske zgodovine, še posebej ob izbruhu nacistične strahovlade. Ker so muzikali že apriori precej dramatizirani, polepšani in se nagibajo prej k domišljiji kot resničnim dejstvom, je pričakovano, da je avtentičnost prikazanega zelo dvomljiva, toda bistveno klasike The Sound of Music se skriva v univerzalnem sporočilu o tem, kako glasba, petje, ples in predvsem ljubezen premagajo vsako, še tako hudo življenjsko oviro. Eden od najbolj veličastnih in prepričljivih muzikalov vseh časov.

Samurai Cop (1991)

Virtual BingoFlix: Samurai Cop (1991, NR) – Central Arkansas Library System

Rating: 6.5 out of 10.

Za film Samurai Cop, ceneno imitacijo akcijskih uspešnic tipa Lethal Weapon, ste verjetno slišali vsaj enkrat, saj je pogosto omenjen med kandidati za enega najslabših filmov vseh časov. In to brez kančka dvoma drži, saj film vsebuje praktično vse elemente, ki nek film delajo slab; lesena igra, luknjasta in pogosto nesmiselna zgodba, amaterske akcijske scene, izredno cenena produkcija, obupna kamera, zanič svetloba in barvna korekcija (ne bi našteval, kolikorat v filmu barve poskočijo od popolnoma zbledelih do kričeče izstopajočih) ter povsem neživljenjski dialogi. A pri slabih filmih se rado zgodi, da so ti tako slabi, da postanejo že dobri in če nič drugega in Samurai Cop spada v to kategorijo; glavna junaka sta policista Frank in Joe (slednjega poznajo pod vzdevkom Policaj Samuraj, saj naj bi med drugim tekoče obvladal japonščino – kar sploh ne drži – in imel vse znanje borilnih veščin v malem prstu), ki stopita na prste japonski mafiji in pri tem uničita polovico mesta, nešteto avtomobilov, prekršita skoraj vse policijske protokole in Joe se zraven še zaplete v spontano romanco s sodelavko. Tisto, kar Samurai Cop rešuje pred potopom, je njegova samoironična narava, ki predstavlja vir neskončne zabave; vse že omenjene slabosti filma tako postanejo prednosti, saj se film ne jemlje resno in večkrat meji na parodijo policijskih “buddy-buddy” komedij iz 80. let, priznati pa je treba, da so nekateri poskusi humorja izredno posrečeni, njegova cenenost pa nenavadno očarljiva. In če nič drugega; Samurai Cop je izredno gledljiv film, spektakularna bedarija in kronski dokaz, da lahko iz slabega filma potegnemo veliko, če zna ta zaigrati na prave strune. Ob tem se sicer poraja vprašanje, če je smiselno poveličevati zanič film (kar je upravičen očitek), toda Samurai Cop uspe zabavati in včasih je to dovolj.