Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Thomas Vinterberg velja za pionirja modernega danskega filma, saj je tlakoval pot umetniškemu gibanju Dogme 95 ter pred dobrimi 20. leti presenetil s provokativno družinsko sago Festen, ki je očarala z bizarnim črnim humorjem, pretresljivim razgaljanjem tabu tematik ter roganjem tradicionalnim družbenim portretom idiličnosti patriarhalnih družin. V svojem najnovejšemu filmu, komični drami Another Round, pa se posveča tematiki, ki je pravzaprav domača vsaki državi na tem svetu; kulturi pitja. Zgodba filma izhaja iz teorije norveškega psihiatra Finna Skarderuda o tem, da se ljudje rodimo z 0,5 promila prenizko ravnijo alkohola v krvi in da zmerna opitost vzpodbuja posameznikovo sproščenost, ustvarjalnost ter lažje premagovanje vsakdanjih težav. In glede na to, da so glavni junaki filma štirje srednješolski učitelji v srednjih letih, ki imajo težave z nezadovoljnimi ženami, tečnimi otroci in napornimi učenci, je pričakovano, da se četverica loti tveganega eksperimenta. Osrednji zaplet filma Another Round bi čezlužniki verjetno izrabili za kreacijo lenobne pijanske komedije, toda Vinterberg ubere bolj zahtevno pot in navkljub obilici značilnega skandinavskega črnega humorja postreže z resno, poglobljeno in kompleksno študijo glorifikacije kulture pitja in skorajda religioznega prepričanja družbe, da se rešitev za vsako težavo nahaja na dnu kozarca. To, da so glavni junaki učitelji, ki skrbijo za prihodnost mladih rodov, ni naključje; gre za ključni element filma, ki poudarja moralno dvoličnost družbe, ki skuša vzgajati mlado generacijo in jo učiti vzornega vedenja, hkrati pa povsem nekritično in naivno tolerira ekscesno uživanje alkohola. S takšnim pristopom bi film lahko v vsakem trenutku postal sentimentalen in pridigarski, vendar na srečo do tega nikoli ne pride. Ob tem se ne sme pozabiti na odlični igralski ansambel, kjer znova blesti Mads Mikkelsen, ki tokrat preseneti tudi z izjemnimi plesnimi sposobnostmi. Another Round je film, ki ga v današnjih časih obupno potrebujemo, še posebej, ker glorifikaciji pijančevanja ni videti konca.

Sundance 2012. Antonio Campos's "Simon Killer" on Notebook | MUBI

Filmar Antonio Campos je znan po svoji občudovanja vredni umetniški drži pripovedovalca zgodb, ki bodo gledalcu neprijetne ali ostudne. In če bi lahko na preprost način opisali njegov drugi celovečerec, dramski triler Simon Killer, bi lahko brez težav rekli Ameriški psiho v Parizu. Francoska prestolnica, kjer se pričujoči film odvija, pa tokrat ne postreže z podobami iz turističnih brošur in razglednic, temveč nas Campos spusti v klavstrofobično, depresivno in s hipnotično neo-noir estetiko obravano pariško podzemlje, kot smo ga bili deležni v Noejevi klasiki Irreversible. Naslovni junak filma je mladenič, ki odpotuje v Pariz, da bi prebolel konec razmerja z njegovo dolgoletno partnerko Michelle, tam pa se zaplete v dvojno romanco z dobrosrčno prostitutko Victorio in študentko literature Marianne, obe naivni dekleti pa skuša obdržati s pomočjo laži in čustvenih manipulacij. Simon Killer se v prvi polovici odvija kot otožna drama o osamljenem mladeniču, ki se je prisiljen soočiti z izgubo ljubezni, zato ta del zgodbe mine v številnih prizorih brezciljnega tavanja po mestu, nerodnega nagovarjanja deklet ter patetičnega masturbiranja v poznih večernih urah. Šele z vstopom prostitutke Victorie pa začne Campos odrivati strani melanholično plat zgodbe in razgali bistveno bolj temačno plat glavnega junaka, ki je sicer že od uvodnega kadra gledalcu dokaj sumljiva figura. Simon Killer je v svojem bistvu neobičajna karakterna študija, ki z mnogimi statičnimi kadri grafičnega seksa ter objektov in oseb brez fokusa in (pre)počasnim tempom razbije namerno vstavljeni imidž glavnega junaka kot dobrega fanta z zlomljenim srcem in tako se pred gledalčevimo očmi razgali potret sociopata, ki z ljudmi nesramno manipulira, jim laže v obraz ter izkorišča. Camposu je treba čestitati, da tako mračne plati človekove osebnosti predstavi na iskren in surovo realističen način, s pomočjo tesnobne vizualne podobe in odlične igre pa uspe še bolj prepričljivo izluščiti bistvo filma. In to se skriva v postopnem prikazu strašljivih podob, skritih za fasadami naših “popolnih” obrazov ter krepitve podobe dobrega fanta, za katero nam je sicer jasno, da nikoli ni in ne bo obstajala. Film zaradi brezkompromisnega umetniškega stila ni pisan vsakemu gledalcu na kožo, nekatere pa bi znal zmotiti tudi polžji tempo ter drobec nepotrebno razvlečenih scen, a kakšnih večjih napak pa Simon Killer nima. Kot že rečeno; Ameriški psiho je tokrat obiskal Pariz in pustil močan vtis.