Ena od odlik slovenskega filma je ta, da vedno najde prostor za zgodbe “malih” ljudi oz. tiste zgodbe, katere pod težo podivjanega ritma vsakdanjika zlahka preslišimo in spregledamo. Oroslan je takšne vrste film, saj gledalcu ponudi intimen portret manjše vaške skupnosti na meji z Madžarsko, ki jo prizadene smrt moškega po imenu Oroslan. Potem ko po naključju odkrijejo njegovo truplo, se vaščani začnejo spominjati pokojnika preko ganljivih in duhovitih anekdot. Režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, ki je zgodbo spisal na podlagi resnične smrti moškega, ki ga sicer ni nikoli srečal, več kot očitno ustvarja zelo oseben in tih film, katerega namen je med drugim gledalca seznaniti z utripom odrinjenega slovenskega podeželja. Žal pa dobri nameni niso dovolj za dober film; Oroslan bi namreč bistveno bolje funkcioniral kot kratkometražni film, saj ne premore dovolj vsebine, da bi upravičil svojo, sicer zelo skromno dolžino 70. minut. Film prepogosto pelje gledalca skozi serijo obupno razvlečenih prizorov, ki ne služijo nobenemu namenu kot zgolj raztegovanju že tako minimalističnega dogajanja in piljenju pretencioznega simbolizma, zaradi katerega je bil slovenski film dolgo časa izredno negledljiv. Kot že rečeno; Oroslan je film z dobrimi nameni, ki pa je žal preveč dolgočasen in pretenciozen, da bi ostal v trajnem spominu.

Metod Pevec je nedvomno talentiran slovenski filmar z natančnim očesom za detajle, vendar pa so njegovi filmi žal pogosto precej dolgočasni in polni pustih likov, nedoživetih igralskih predstav ter nerodno spisanih dialogov. Jaz sem Frenk je njegov sedmi celovečerec, ki se rahlo odmika od intimnosti in poetičnosti njegovih prejšnjih filmov in skuša v sicer v osebno zgodbo vnesti družbeni komentar o ideološki razklanosti Slovencev ter zloveščem svetu tajkunstva, ki je pustil močne posledice predvsem na podhranjenem delavskem razredu. Glavna junaka filma sta odtujena brata Frenk in Brane; prvi je večni upornik in zagovornik tradicionalnih socialističnih vrednov, medtem ko je drugi svojo dušo že zdavnaj prodal kapitalu, pa četudi je ujet v nesrečni zakon z zadrogirano in psihično sesuto ženo Ines, ki pa je bila že od nekdaj zaljubljena v Frenka. Med Frenkom in Branetom pride do spora zaradi nepričakovane dediščine njunega pokojnega očeta, ki jima je zapustil nepojasnjeno visoko količino denarja. Okvirni zaplet se vrti okoli Frenkovih idealističnih prizadevanj, da bi odkril izvor očetovega denarja (za katerega se že v začetku sumi, da je ukraden) ter Branetovega trmoglave prepričanosti, da je za podedovane milijone pripravljen razdreti tudi odnos z lastnim bratom. Pevec se torej v pričujočem filmu loti osebne “bratomorne” vojne, katero vodita njuni popolnoma različni ideologiji in kakopak vonj po denarju, preko te zgodbe pa se izoblikuje širši družbeni komentar o Sloveniji kot državi, ki je razklana med “starim” in “novim” svetom, med žuljavimi rokami delavca in kapitalom. Pevčev premik od intimnega k bolj družbeno angažiranemu filmu se delno obrestuje, saj je Jaz sem Frenk njegov nekoliko bolj gledljiv izdelek, kjer šov ukrade odlični Janez Škof v naslovni vlogi energičnega, trmoglavega in ciničnega borca za boljši jutri. Žal pa je Škofova igra tudi edini presežek v filmu, saj je vse ostalo na ravni neizstopajočega in pozabljivega. Verjetno glavna težava filma so slabo izrisani in osebnostno plitki liki, zgodbo pa pestijo tudi številni klišeji ter občutno pomanjkanje dobrih idej v zadnji tretjini filma, ko se ta spremeni v nevzdušen triler z razvlečenim in slabo razvitim epilogom. Jaz sem Frenk tako ne doseže monotonosti in dolgočasja Pevčevih mnogih prejšnjih filmov, hkrati pa je daleč od presežka ali pa vsaj nečesa zapomnljivega.