Predstavljajte si, da ste zvezda najbolj ambicioznega resničnostnega šova na svetu, ki si za cilj izbere skoraj popolno simulacijo vašega vsakdanjega življenja. In kar je še huje; vi ste edini pristni lik v celotnem šovu, vsi okoli vas pa so zgolj igralci in statisti, ki se zgolj pretvarjajo, da so vaši prijatelji, znanci ali celo družinski člani. Ta absurdni zaplet, ki si ga ne bi zmogel izmisliti niti Albert Camus, doleti glavnega junaka satirične drame The Truman Show; Truman Burbank je namreč povsem običajen zavarovalniški agent, ki ne bi mogel imeti bolj povprečnega in spokojnega življenja. Z eno posebnostjo; njegov vsakdanjik budno spremlja na milijone ljudi po vsem svetu, saj je Truman nezavedno že več kot 30 let zvezda resničnostne oddaje na čelu z manipulativnim producentom, ki skrbno bedi na svojim varovancem in kroji njegovo usodo. Verjetno ni treba poudarjati, da je bil The Truman Show vizionarski film že ob svojem nastanjku, ko so resničnostne oddaje postale obvezen del televizijske zabave, dandanes pa je mojstrovina Petra Wira še toliko bolj relavantna, saj na televiziji ne uzremo praktično ničesar več kot zgolj tovrstne šove. Film s prepletanjem situacijske komike in humane drame, katero izvrstno pilotira Jim Carrey v eni od svojih resnejših vlog, gledalca enako gani kot tudi zabava, toda pod slojem absurdnega razvedrila se skriva zlovešč družbeni komentar o naših fascinacijah z gledanjem življenja drugih ljudi in o eksistencialnih dilemah glede tega, kako resnična in pristna so naša življenja. Kar pa je še najbolj pomembno; The Truman Show je film, ki zna konkretno prestrašiti gledalca, da ta začne razmišljati o možnosti, da je tudi njegovo življenje v resnici zgolj skrbno zrežiran resničnostni šov. Le rekdokdaj se zgodi, da film z enako mero čustvenosti in strahu vzpodbudi k močnemu razmisleku o tem, kdo smo in kam bomo v prihodnosti padli. Vizionarska mojstrovina.
Category Archives: Posebne filmske recenzije
Pain and Glory (2019)

Ob ogledu najnovejšega filma legendarnega španskega filmarja Pedra Almodovarja je več kot očitno, da ta navdih za film črpa iz svojega lastnega življenja. Brez dvoma bi lahko rekli, da je Pain and Glory Almodovarjev najbolj osebni in iskren film, saj je težko prezreti režiserjeva prizadevanja, da bi svoje srce izlil na veliko platno in dal gledalcem priložnost, da pokukajo v njegovo dušo. V drami namreč spremljamo življenje filmskega režiserja Salvadorja (odlični Antonio Banderas, ki si oskarjevsko nominacijo za najboljšega igralca več kot zasluži), ki na stara leta živi v bledi senci svoje nekdanje slave; bori se namreč s pomanjkanjem navdiha, bolečinami v hrbtenici, katere skuša lajšati s kajenjem heroina, starimi zamerami ter melanholičim obujanjem spominov na svojo mladost, še posebej na tesen odnos s svojo materjo. Almodovar gledalca popelje skozi barvit in poetičen labirint čustev, človeških hib in neizpolnjenega hrepenenja, pri tem pa ne nikoli ne zapade v malodušje, samopomilovanje in pretirano zamorjenost. Ena od večjih odlik pričujoče male mojstrovine je namreč v tem, da tudi v najtežjih trenutkih ohranja smisel za humor in glavnemu junaku ponudi oporo, zaradi katere lahko prebrodi neprijeten proces staranja in se tudi v jeseni življenja znova rodi. Almodovar z lahkoto menjava časovna obdobja in tako med preteklostjo in sedanjostjo vleče mnoge vzporednice, drobne vinjete iz življenja glavnega junaka pa nam na subtilne načine mečejo drobtinice, preko katere ob koncu sestavimo njegov celovit psihološki potret. Film ob tem seveda ne pozabi, da je še vedno v službi vizualnega medija, zato postreže s čudovito, skorajda čustveno fotografijo, uglajenim počasnim tempom in že omenjeno poetičnostjo, ki brez osladnega simbolizma ustvari vsakdanje pojave neverjetno privlačne in obarvane z močno izpovedno noto. Pain and Glory je intimna mojstrovina španskega maestra, ki zaigra na čustvene strune, vendar hkrati deluje iskreno ter hudomušno.