Zdi se ironično, da se ena najboljših filmskih komedij vseh časov konča s stavkom: “Nihče ni popoln.” Pa vendar; če kje obstaja film, za katerega bi lahko rekli, da je skoraj popoln, je to Some Like It Hot, odštekana romantična komedija o dveh glasbenikih, ki sta po spletu nesrečnih okoliščin priča slovitemu mafijskemu pokolu na Valentinovo, zato morata pobegniti pred gangsterji na vlak za Florido kot članici ženskega orkestra. A ker sta moška, si je dvojica prisiljena nadeti lasuje, krilo in čevelje s peto ter se pretvarjati, da sta ženski. Klasična komedija Billyja Wilderja je šolski primer filma, ki uspešno posvoji absurdni zaplet ter ga ponese na raven, ko se gledalec začne identificirati z liki in do njih vzpostavi dobršno mero empatije. Zahvaljujoč odlični igri Tonyja Curtisa in predvsem Jacka Lemmona (na nek način bi lahko rekli, da sta oba igralca neverjetno privlačni ženski) se gledalec kar ne mora nehati smejati njunim norčijam in prizadevanjem, da bi skrila svojo “moško” naravo, četudi se nekje na polovici filma zdi, da sta se svoji vlogi nekoliko preveč prilagodila. Njuna medsebojna kemija, živahno dogajanje, ki kljub dobrim dvem uram nikoli ne zapade v dolgočasje ali razvlečenost ter zvrhan koš odličnih šal naredijo iz filma prvorazredni užitek. Edino, kar moje malenkosti ni nikoli navdušilo, je prezenca Marilyn Monroe, ki je resda simbol glamurja 50. let, vendar pa je njena igra nekaj, kar bi težko označil za presežek. Kljub temu je Some Like It Hot zimzelena komedija, ki tudi po vseh teh letih še vedno uspe nasmejati staro in mlado.
