Janez Burger je režiser, ki je tekom svoje kariere uspel zadeti v polno, včasih pa žal tudi popolnoma zgrešiti. Medtem ko sta študentska komična drama V Leru in televizijska kriminalna komedija Avtošola izredno zabavna, a še vedno vsebinsko močna izdelka z nadstandardnimi igralskimi predstavami, sta na nasprotni strani Ruševine in Circus Fantasticus s svojimi artističnim eksperimentiranjem in nesimpatičnimi liki gledalca prej zamorila kot pa impresionirala. Nasploh se zdi, da je Burger najmočnejši takrat, ko se znebi spon kvaziartizma in se loteva realističnih tematik, zato tudi ne preseneča, da  Ivan spada med njegove najboljše izdelke doslej. Mračna in napeta drama o mladi materi Mari, ki mora poskrbeti za novorojenega sina Ivana in hkrati stati ob strani  svojemu skorumpiranemu ljubimcu, se namreč po slogu in vsebini lahko kosa z marsikaterim sodobnim evropskim filmom. Zasluge za to je treba pripisati tudi glavni igralki Maruši Majer, ki v umazani in nasilni zgodbi simbolizira humanost in empatijo, pogled na njen konstantno utrujen obraz in šibko telo pa je tako prepričljiv, da lahko gledalec občuti bolečino glavne junakinje brez odvečnih besed. Mara je prav tako vzoren primer močnega ženskega lika, ki nikoli ne zapade v hollywoodsko kvazifeminisitčno idealiziranje ali pokroviteljsko pomilovanje. Film odlikuje počasen tempo, ki pa služi svojemu namenu, da se lahko gledalec brez težav vživi v dogajanje in mu sledi vse do zadnjega kadra. In to počne tako dobro, da lahko mirne volje spregledamo nekaj nelogičnosti v zgodbi in naivnih rešitev konfliktov (predvsem v razpletu). Ivan je še eden od spomenikov, ki simbolizirajo kreativno renesanso slovenskega filma.

Eno od večjih tveganj igralskega poklica je to, da te vloga prevzame do te mere, da se z njo popolnoma poistovetiš ter s tem ogroziš lastno eksistenco in nenazadnje psihično ravnovesje. S tem konfliktom smo se v domači filmski areni že simbolično srečevali pri Burgerjevih Ruševinah, še bolj neposredno (in gledljivo) pa se tega loteva Miroslav Mandić v drami Igram, sem, ki je sestavljena iz treh zgodb o igralcih, ki svoj poklic spremenijo v obsesijo, kar posledično vodi bodisi do osebnega propada ali prelomnih življenjskih odločitev. V prvi zgodbi, ki se odvija v Sarajevu, spremljamo mlado igralko (Luna Mijović), ki v okviru priprav na vlogo tatice začne krasti tudi v resničnem življenju, za svoje obsesije pa je pripravljena žrtvovati tudi ljubezen. Druga zgodba, postavljena v Slovenijo, predstavi igralca (Grega Zorc), ki se med raziskovanjem za naslednjo vlogo začne družiti s klošarji, vendar ga njihov svobodomiselni duh in odpadniški način življenja popolnoma prevzameta, pri tem pa ogrozi svoj zakon in poklic. Tretja zgodba gledalca popelje na Hrvašo, kjer se igralec v TV žajfnici (Goran Bogdan) nesmrtno zaljubi v svojo soigralko, vendar ta z njim noče imeti nobenega opravka. Kot pri večini slovenskih filmov, je tudi Igram, sem najmočnejši pri vizualizaciji, saj s preprosto črno-belo-sivo fotografijo prepričljivo zajame notranji nemir glavnih junakov in njihovo ujetost v prostoru in času. Liki se sprehajajo po večinoma urbanem okolju, ki s svojimi utesnjenimi prostori, razpadajočimi stabami in hladnimi ulicami predstavljajo močan kontrast z barvitostjo igralskega poklica in njegovo umetniško kreativnost. Med glavnimi igralci dominirata predvsem Mijovićeva in Bogdan, ki svoji vlogi odigrata do popolnosti, medtem ko je Zorc znova monoton in dolgočasen. Temu primerni so tudi vtisi, ki jih zgodbe pustijo na gledalcu; prva in tretja kljub nekaterim nelogičnostim, rahli razvlečenosti in prepogostim “umetniškim” kadrom (beri; kadri, katere smo prisiljeni spremljati tudi po minuto ali več, četudi niso relavantni za potek zgodbe) uspeta prepričljivo zajeti bistvo konflikta glavnih junakov in brez olepševanja prikazati posledice njunih dejanj, medtem ko je druga – slovenska – daleč najslabši del filma. Ne samo, da je povprečno odigrana in strašansko razvlečena, tudi sami liki so nezanimivi in mejijo na klasične slovenske filmske junake, ki si izmišljujejo težave zgolj iz dolgčasa. Igram, sem je povečini dobro odigran in zanimiv izdelek, ki pa na trenutke vseeno diši preveč “slovensko”, da bi pustil trajnejši vtis pri gledalcu.