Legendarni ruski režiser Andrei Tarkovsky je v 70. letih na vrhuncu svoje ustvarjalne moči zaplodil kar dve klasiki žanra t.i. filozofskega ZF filma; Solaris in Stalker. Slednji je zelo svobodna adaptacija izvrstnega romana Piknik ob robu ceste bratov Strugacki, ki ohrani zgolj okvirni koncept, medtem ko znotraj le tega ustvari kompleksno zgodbo o univerzalnih temah kot so iskanje identitete, ustvarjalni procesi v umetnosti, trpljenje, razumevanje koncepta časa in prostora ter soočanje z minljivostjo oz. smrtjo. Tako roman kot film predstavita skrivnostno območje, imanovano Cona, katerega Tarkovsky predstavi v dvojni vlogi; kot prostor, kjer so zakoni narave in fizike popolnoma obrnjeni na glavo in tekom zgodbe kot nekakšna antioaza, kjer lahko vsak človek pride v kontakt s svojimi najglobjimi strastmi in posledično sreča samega sebe. Znotraj Cone spremljamo mistično potovanje treh glavnih junakov, med drugim tudi vodiča Stalkerja, ki za seboj nosi še posebej mučno vsakdanjost, zaradi katere ironično vedno znova beži nazaj na kraj, poln skrivnosti in nevarnosti. Stalker je film o potovanju v srce teme, proti sliki, ki nas hkrati privlači kot odbija, je kot film ceste brez ceste in jasnega cilja. S spranimi barvami, pristno atmosfero zapuščenega postčernobilskega okolja pred samo eksplozijo v Černobilu, izrazito naturalistično igro ter večplastno pripovedno nitjo, kateri mora gledalec nameniti ogromno pozornosti, je Stalker prvovrstna ZF klasika, ki požre vse čezlužne žanrske predstavnike za zajtrk. Še nikoli prej in potem namreč nismo bili deležni nečesa tako imenitnega in unikatnega. Ruska klasika.
