Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Mojster filmskega minimalizma Jim Jarmusch je s študentskim filmom Permanent Vacation (1980) že pridno razvijal talent, katerega je naslednja štiri leta intenzivno negoval in realiziral v svojem drugem režijskem poskusu, minimalistični črni komediji Stranger Than Paradise. Zgodbe je zgolj za vzorec; Willie je zabušant, katerega nekega dne obišče sestriščna Eva iz Madžarske in četudi med dvojico sprva vlada vse prej kot prijateljsko ozračje, se kmalu navežeta drug na drugega, medse pa sprejmeta tudi zadržanega Eddieja, s katerim kreneta na brezciljno potovanje po Ameriki. Slednje predstavlja rdečo nit filma, saj se film roga konceptu ameriških sanj in z nizanjem statičnih kadrov, znotraj katerih se ne zgodbi hkrati nič in veliko, prikaže realno sliko vsakdana glavnih junakov, ki so v neprestanem gibanju pred občutki praznine in nezadovoljstva nad lastnim življenjem. Tudi ko se v drugi polovici odpravijo na Florido z namenom, da bi ubežali sivini ameriškega severa, se zdi, da jim izlet zgolj potrdi tisto, kar so slutili; da so obtičali, vendar s tolažbo, da so vsaj skupaj. Vse to zveni kot premisa za depresiven film, vendar je Stranger Than Paradise unikatna mešanica trpkega absurda in odbitega socialnega realizma, ki perfektno zajame duh izgubljenosti ter pomanjkanja perspektive še nerojene generacije X, zraven pa še nasmeji gledalca s preprostimi vinjetami, ki so enako melanholične kot očarljive. Klasika ameriškega filmskega minimalizma.

V prvi letih slovenske osamosvojitve je imel domači film ogromno težav pri navezovanju stika s širšo publiko, kar je bila delno krivda neizkušenih filmarjev, katerih ambicije se pogosto niso uspele kosati s potencialom, ki ga je ponujal dotični medij. To nerodnost sta v 90. letih uspela preseči Vinci Vogue Anžlovar s komičnim filmom ceste Babica gre na jug, še bolj uspešen pa je bil Andrej Košak s svojim celovečernim prvencem, urbano punk dramo Outsider, ki je privabila v kina več kot 90 tisoč gledalcev, kar je bil za tiste čase impresiven dosežek. Uspeh filma sicer ni presenetljiv; Košak je namreč ustvaril izredno komunikativen, gledljiv, iskren, duhovit in čustven portret generacije jugoslovanskih punkerjev, ki je tedaj že pustila za seboj uporniška leta, hkrati pa je bila še vedno dovolj nostalgična, da spominov iz neobremenjene mladosti ni tako hitro pozabila. Outsider je sicer mnogo več kot zgolj zgodba o punku na slovenskih tleh konec 70. let; v prvi vrsti je bridka pripoved o težavnem odraščanju bosanskega priseljenca Seada (izvrstni Davor Janjič), ki se tik pred maturo s svojo mamo in avtoritativnim očetom, sicer oficirjem JLA, preseli v Ljubljano, kjer se spoprijatelji z barabinskim punkerjem Kaduncom (Uroš Potočnik), hkrati pa se zaljubi v sošolko Metko (Nina Ivanič). Glavna odlika filma Outsider je njegovo premeteno vlečenje vzporednic med Seadovo osebno zgodbo in zgodovinskim trenutkom, saj je dogajanje umeščeno v politično napeto leto 1980, ko je jugoslovanski glavar Tito na smrtni postelji, usoda mnogih držav – med drugim tudi Slovenije – pa izredno negotova. Košak z obrtniško spretnostjo, komercialno všečnostjo in zgodovinsko avtentičnostjo zaigra na gledalčeve strune, pri tem pa mu seveda priskočijo na pomoč tudi fenomenalna igralska zasedba, odlična glasba ter ravno pravšnja mera humorja in drame. Outsider je film, ki je gledalcem povrnil vero v slovenski film in to popolnoma upravičeno.