Morana velja za prvo slovensko filmsko grozljivko oz. poskus, da bi se slovenski film uspešno zlival s popularnimi žanri, do česar so mnogi domači filmarji tedaj imeli močan odpor. Zgodba filma je v bistvu izredno domiselna in obetavna; spremljamo skupino devetih ljudi, ki se “oboroženi” z jeepom, motorjem za kros in sodobno tehnologijo odpravijo v gore, da bi odkrila njihovo mračno skrivnost; domovanje starodavne boginje smrti Morane, ki začne naše junake klati drugega za drugim. Ta okrivna zgodba bi lahko bila dovolj za prepričljivo pustolovsko grozljivko s kančkom mističnega, vendar pa se Morani zatakne pri izvedbi, ki – milo rečeno – šepa na skoraj vseh ravneh. Teatralna igra, šlampasto posneti akcijski prizori, zmedena montaža, nikoli docela pojasnjena zgodba in nenamerno komične sekvence usmrtitev naredijo iz idejno dobro zasnovanega filma nekaj povsem medlega in pozabljivega. Glavni problem je tudi v režiserjevem očitnem nepoznavanju žanra grozljivke, saj skuša Morano posneti kot klasični slovenski film oz. film, ki mora obvezno zmetati v gledalca na kupe simbolizma namesto da bi ostal trdno prikovan na tla in dostavil nekaj brutalnega, surovega in predvsem realističnega. Dobra ideja, slaba izvedba.

Ocena 2

Vam je Saša Đukić všeč v ženski obleki in s cvilečim glasom? Če ste na vprašanje odgovorili z “da”, potem boste v filmu Na svoji Vesni uživali. To je namreč edino, kar tale nizkoproračunska cvetlica od filma tudi ponuja; Đukić v starih babičinih oblekah, gojzarji in dolenjskim naglasom. Tale komedija zmešnjav je namreč ravno to; ena velika zmešnjava dobrih idej, ki pa so žal zasenčene s celo armado slabih, napol pečenih in vulgarnih zavoljo vulgarnosti. Vem, da gre za projekt, ki so se ga ustvarjalci lotili s srcem in malo denarja, vendar nizek proračun ne sme biti izgovor za slab scenarij, izredno plitko zgodbo, slabo igro ter ponavljajoče štose o zabitih policistih in možatih babicah. Film, ki obstaja, četudi nima ravno veliko razlogov za to.

Ocena 2