Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Stanley Kubrick je že na začetku svoje kariere filmarja veljal za inovatorja in vizionarja, vendar nikomur se ni sanjalo, da bo leta 1968 ustvaril svoj “magnum opus”. 2001: A Space Odyssey ni samo veličastni vesoljski ep, ki je zaslužen za prepoznavno ikonografijo, ki se je trdno zasidrala v popkulturno areno, ampak filmska perfekcija, katere umetniška vrednost, tehnična brezhibnost, presunljiva vizualna podoba in zlovešče enigmatična vsebina so še dandanes občudovanja vredni. 2001: A Space Odyssey je nepozabna vizualna izkušnja, ki raziskuje večna filozofska vprašanja o nastanku človeštva, našem odnosu do moderne tehnologije, potencialni nevarnosti, ki jo ta prinaša in različnih stopnjah evolucije, ki eno galaksijo pripelje do konca, tam pa se znova rodi. Kubrickov ambiciozni ep je namreč zgodovina človeštva v malem; na začetku smo gledalci priča “rojstvu” tehnologije v obliki primitivnega orodja, ki ga prebivalci kamene dobe začnejo uporabljati v namene zaščite in napadanja. Mnogo let kasneje je človeštvo tehnološko močno napredovalo in ustvarilo prvi program umetne inteligence, računalnik po imenu HAL 9000, ki se med opravljanjem misije v vesolju boji, da ga bodo astronavti izklopili, zato se jim upre in začne enega za drugim pobijati. Tretji, sklepni del filma pa se odvija na planetu Jupiter, kjer spremljamo simbolično smrt astronavta, ki sebe in človeštvo pripelje do konca poti in nato se zgodi ponovno rojstvo v obliki Zvezdnega otroka, ki bo ustvaril novo, morebiti naprednejšo civilizacijo. Kot je moč razbrati, je 2001: A Space Odyssey zelo ambiciozen in hkrati skrivnosten film, katerega resnični pomen poskušajo dešifrirati mnogi, verjetno pa jim ne bo nikoli v celoti uspelo, kar pa je tudi svojevrstni čar pričujočega izdelka. Kubricko vesoljski ep zahteva veliko zbranosti, potrpežljivosti in predvsem odprtosti uma, hkrati pa odpira mnoga provokativna vprašanja, ki sprožajo burne odzive tudi danes; kako bo napredek v tehnologiji vpliva na razvoj človeštva in kako bo človek sposoben zaustaviti stroj, ki bo začel razmišljati s svobodno voljo. 2001: A Space Odyssey je filmska umetnina v pravem pomenu besede.

“Ta šuma bo vedno moja,” dahne Džon (Jure Ivanušič), vročekrvni lovec, rocker in glavni junak najnovejšega slovenskega filma, prvega pravega westerna, postavljenega v osrčje gozdov na Pohorju, kjer mali človek znova vodi boj zoper požrešno in izkoriščevalsko elito. Gozd, ki je bil že od nekdaj v lasti njegove družine, naj bi zaradi birokratskih neurejenosti pristal v rokah lokalnega oblastnika, skorumpiranega župana (Vlado Novak), kateremu pa se Džon skupaj s pogumno novinarko (Iva Kranjc Bagola) postavi po robu. Stekle lisice ni povsem klasičen western, temveč elemente, značilne za ta žanr, spretno uporabi za podlago satirične farse, ki z dobršno mero iskrenosti, cinizma ter naivnosti udari v samo jedro slovenskega primitivizma, obsedenosti z lastnino ter korupcije, ki je že zdavnaj okužila vse veje oblasti. Ivanušič se v sebi neznačilni vlogi srboritega divjaka odlično znajde in ustvari prav poseben prototip kavboja oz. hlapca v boju za pravico, medtem ko preostala igralska zasedba svoje delo opravi v skladu s pričakovanji. A osrednji del filma predstavlja iskriv humor, ki tokrat ne izhaja zgolj iz tega, da vsi govorijo štajersko, ampak gledalca nasmeji z absurdnimi situacijami, ki pa niso popolnoma daleč od realnega stanja sveta, v katerem živimo. Filmu resda nekje na polovici malce popusti ritem in se hkrati nekoliko prehitro konča. vendar je Stekle Lisice še en dokaz, da smo Slovenci vse bolj vešči v filmski umetnosti.