Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Reservoir Dogs, celovečerni prvenec legendarnega cinefila Quentina Tarantina, vsaj po okvirnem zapletu močno spominja na klasični roparski film; šest popolnih neznancev, ki se poznajo zgolj po “barvnih” vzdevkih (Rjavi, Beli, Oranžni, Modri, Blond in Vijolični), je najetih za rop draguljarne, ki pa se sfiži, ko se na prizorišču nenadoma pojavi policija. Šesterica se znajde na paničnem begu in se zateče na dogovorjeno zbirno mesto, zapuščeno skladišče, kjer hitro postane jasno, da se med roparji nahaja policijski ovaduh. S to uganko se pred gledalcem začne odvijati po rašomonsko zamotana zgodba o prevarah, lažeh, morali in časti, ki naj bi vladala tudi med kriminalci. Reservoir Dogs je eden od najbolj impresivnih in popolnih režijskih prvencev vseh časov, ki že v uvodnih minutah, kjer Tarantino v stranski vlogi enega od roparjev razlaga skrite pomene Madonnine pesmi Like A Virgin, gledalcem pokaže, da bodo priča nečemu prav posebnemu. In res; kar sledi, je dobri uro in pol dolg koktejl briljantno spisanih in danes že ponarodelih dialogov, ostrega črnega humorja, odličnega izbora glasbe, duhovitih popkulturnih referenc ter suspenza, kjer seveda ne manja grotesknega nasilja. Tarantinu je v ogromno pomoč tudi za prvenec občudovanja vredna igralska zasedba, ki jo sestavljajo sami težkokategorniki; od veteranov kot sta Harvey Keitel in Lawrence Tierney do vzpenjajočih mladih zvezdnikov kot so Steve Buscemi, Tim Roth in seveda nepozabni Michael Madsen v vlogi sadističnega gospoda Blonda. Seveda pa film ne bi pristal v kolektivni zavesti filmske kulture brez izvrstne glasbe ter tudi stiliziranega nasilja, kjer tudi Madsenovo srhljivo rezanje ušesa ob spremljali zimzelenčka Stuck in the Middle With You izpade nepogrešljivo. Reservoir Dogs je inovativen, drzen, nasilen in inteligenten triler, ki se brez kančka dvoma uvršča med najboljše filme 90. let.

Rezultat iskanja slik za graduate 1967

Če je črno-bela klasika Rebel Without A Cause tematiko mladostniškega upora zoper avtoriteto “odraslih” prikazala na neposredno surov način, je The Graduate bolj prefinjena različica istega problema, ki je ob izidu leta 1967 bila pisana na kožo predvsem tedaj naglo vzpenjajoči hipijevski generaciji, ki se je skušala distancirati od starokopitnih pravil svojih staršev na manj agresiven in bolj – recimo temu – poetičen način. V filmu spremljamo zgodbo svežega diplomiranca Benjamina (rosno mlad Dustin Hoffman, ki se je s to vlogo tudi izstrelil med hollywoodske zvezde), ki se zatakne na poti v zrelo življenjsko obdobje, zato skuša to praznino zapolniti s tem, da se zaplete v razmerje s starejšo žensko, vendar pa mu kmalu tudi to ni dovolj, zato vrže oči na njeno hčerko, a ne brez usodnih posledic. Kar sledi, je harmonično prepletanje nevrotičnega humorja ter melanholične drame o medgeneracijskem prepadu ter spoznanju, da te ob vstopu v svet odraslih zajamejo občutki minljivosti in sprejemanja odgovornih odločitev za lastno prihodnost. Benjamin se podobno kot pred njim James Dean upira tradicionalnim pravilom in volji svojih idealističnih staršev, vendar je pri tem mnogo bolj nepremišljen. Zato ne preseneča, da konec filma simbolični beg mladih zaljubljencev proti sončnemu zahodu prekine tiha meditacija o tem, da je vse, kar je vodilo do te točke, bila ena sama velika napaka. In na tem mestu sem se soočil z edino težavo filma; Benjaminova dejanja so vsekakor neumna, kar skuša prikazati tudi sam film, toda na trenutke se zdi, da ta mejijo na čisto norost, da ne more nek inteligenten mladenič pri 20. letih razmišljati na tako nepremišljen način. Navkljub temu je film obogaten z odličnim Hoffmanom, izvrstno glasbo, toplim humorjem in ikoničnimi prizori, ki simbolizirajo čustveno praznino in zmedenost mlade generacije. Ne ravno klasika, kot bi pričakovali, vendar še vedno zelo dober film.

Ocena 4