Dobrodošli v predmestje, kjer se pod fasado navidez umirjenega, skoraj dolgočasnega življenja skrivajo sovraštvo, ksenofobija, homofobija in strah pred drugačnostjo. S tem breznom idiličnosti in destrukcije se ukvarja tudi celovečerni prvenec slovenskega režiserja in scenarista Vinka Möderndorferja z naslovom Predmestje, ki temelji na njegovem istoimenskem romanu. V obeh spremljamo življenja štirih moških srednjih let, ki živijo v predmestni soseski in vsak na svoj način sprošča potlačene osebne frustracije; nočni varnostnik Marjan preboleva smrt svoje žene, obenem pa skuša navezati stik s svojo odtujeno hčerko, Fredi je ksenofobni nacionalist, ki opleta tako z jezikom kot tudi z orožjem, Slavko je zavrt homoseksualec z apetitom po pretepanju svoje žene in otrok, medtem ko je Lojz mevžasti alkoholik, ki živi pri svoji globoko verni sestri. Njihov vsakdanjik, katerega preživijo na kegljišču, nenadoma razburka prihod mladega para tuje narodnosti, ki se brez sramu predajata strastem, njuna sreča pa gre četverici kakopak močno v nos. Möderndorfer se s pričujočim filmom postavlja v vlogo samozavestnega filmarja, ki se zaveda mračnih plati slovenske družbe in s konkretnimi umetniškimi klofutami dreza v njeno gnojno rano. Predmestje je temu primerno surov, realističen in za ogled sila neprijeten portret skritih kotičkov slovenskih predmestij, ki so okužena z alkoholizmom, nasiljem, samomori, neurejenimi družinskimi odnosi in kakopak nestrpnostjo do vsega, kar diši po drugačnem. Četudi smo omenjene teme alkoholizma, nasilja in nestrpnosti v slovenskih filmih videli že neštetokrat, je posebno pričujočega filma v tem, da se ne poslužuje (pretirane) simbolike in artističnih izletov, ampak ostaja prikovan ob groba tla resničnosti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odlični igralski zasedbi, kjer zasije predvsem skrokani Renato Jenček, nič slabša pa nista Jernej Šugman in Peter Musevski. Preseneti tudi to, da se film kljub težki vsebini večkrat spogleduje z elementi črne komedije, katere osnovni namen je seveda politično nekorektno smešenje nacionalizma, šovinizma in drugih hib slovenske družbe. Predmestje je film brez večjih napak in upravičeno eden najboljših produktov domače sedme umetnosti.

Slovenski režiser Andrej Košak velja za rešitelja domačega filma, saj je s svojim celovečernim prvencem Outsider, poetičnim poklonom punku na slovenskih tleh in zadnjim dnem Jugoslavije, privabil v kinematografe več kot 95.000 gledalcev. Očitno pa je Košaka nekdanja skupna država fascinirala do te mere, da se ji je posvetil tudi v nasledniku Zvenenje v glavi, zaporniški drami, posneti po istoimenskem romanu Draga Jančarja. Dogajanje je tokrat postavljeno v leto 1970 in omejeno na prostore izmišljenega zapora Livada, kjer se arestanti pod vodstvom karizmatičnega Kebra (Jernej Šugman) pripravljajo na ogled košarkaške tekme med ZDA in Jugoslavijo. Navkljub zagotovilu, da med spremljanjem prenosa ne bo prišlo do izgredov, zaradi provokacij paznika Alberta (Vlado Novak) Kebru poči film in sproži splošni upor v notranjosti zapora. Film Zvenenje v glavi je v vseh pogledih zelo ambiciozen projekt, s katerim se je Košak resnično želel dokazati kot pravi filmski umetnik. Verjetno si je zato izbral dokaj zvesto adaptacijo napetega Jančarjevega romana, ki se s kombiniranjem noirovske drame in akcijskega trilerja pravzaprav bere kot filmski scenarij. In ravno tu se pojavi problem; domačim filmarjem so žanrski izdelki že od nekdaj povzročali preglavice, v primeru tega filma pa imamo opravka z več različnimi žanri in zdi se, da je to lahko prevelik podvig tudi za izkušenega režiserja, kot je Košak. Na veliko srečo se izkaže, da se je režiser lotil dela z ogromno resnosti, kar se pozna tudi pri končnem rezultatu; Zvenenje v glavi je za domače razmere presenetljivo gledljiv in napet triler, ki sledi pripovednemu toku romana s preskakovanjem iz dogajanja v zaporu Livada v Kebrove spomine na nekdanje dekle Leonco. In če Košak uspe prikazati arestantski upor in vzpostavitev Mrakove tiranije na dokaj realističen, če ne kar brutalen način, je večji problem filma ljubezenska zgodba, ki ni posebej zanimiva oz. večkrat izpade nekoliko moteče, pa četudi predstavlja pomemben del zgodbe. Kljub temu je Zvenenje v glavi dober in predvsem ambiciozen predstavnik domačega žanrskega izdelka.