Najstniki so bili v filmih pogosto zastopani v naivnih in sentimentalnih romantičnih komedijah ali poetičnih dramah o odraščanju, zato je bil potret najstništva v razvpiti drami Kids, sicer režijskem prvencu Larryja Clarka, za gledalce toliko bolj šokanten in nepričakovan. Clark je namreč občinstvu namenil grdo ogledalo resničnosti, ki ni namenjeno navdihovanju, ampak šokiranju s sicer dobrim razlogom; film je namreč skoraj dokumentarna dama o enem dnevu v življenju povečini neperspektivne in nihilistične mularije, ki se predaja rolkanju, popivanju, kajenju, eksperimentiranju z drogami in nezaščitenim spolnim odnosom. Mednje spada tudi arogantni skater Telly (Leo Fitzpatrick), ki je obseden z razdevičenjem čim večjega števila rosno mladih deklet; ena od njih je tudi Jennie (Chloë Sevigny), ki na zdravniškem pregledu izve, da jo je Telly okužil z virusom HIV, zato se ga odloči poiskati in mu preprečiti, da bi uničil še več nedolžnih mladih življenj. Kids na prvi pogled deluje kot film brez poante, saj Clark zgolj objektivno in neprizadeto sledi likom, ki se ravnajo po načelu živi hitro, umri mlad, ob nastopu odjavne špice pa dogajanje ostaja nerazrešeno oz. se bo gledalcu zazdelo, da se je dobro uro in pol vrtel v krogu. Ravno ta brezciljnost pa je ironično poanta filma; Kids razbije nostalgično sliko brezskrbne in nerazumljene mladine ter jo razgali v bistveno bolj umazani, temačni in – v pomanjkanju bojlše besede – odvratni luči, ki brez odvečnega sentimentalizma, moraliziranja in konkretnejšega družbenega komentarja (kar se filmu šteje v plus) nagovori gledalca k razmisleku o tem, da bi se moral večkrat vprašati, kaj počne “naša ljuba” mladina. Kids je provokativen, drzen, necenzuriran in neprijeten film, vendar pa v drugačni obliki sploh ne bi mogel zaživeti.
Category Archives: Posebne filmske recenzije
The Passion of the Christ (2004)

The Passion of the Christ, sicer drugi režijski prispevek igralca Mela Gibsona, se na prvi pogled zdi kot še en versko zasnovan film o življenju, delu in smrti Jezusa Kristusa, nosilca krščanskih naukov. O Kristusu je bilo povedanega, napisanega in prikazanega že ogromno, zato se je bilo vredno vprašati, če lahko Gibson v svoje videnje omenjene verske ikone prinese kaj unikatnega. Odgovor je klasično zamotan; da ali ne. The Passion of the Christ, prikazuje zadnjih 12 ur v Kristusovem življenju (tega odlično odigra Jim Caviezel v verjetno eni od fizično najbolj napornih predstav v zgodovini filma) in sledi dobro poznanim prizorom; Kristusova aretacija na podlagi obtožb glede širjenja bogokletnih naukov, odmevno sojenje, zaznamovanem s šikaniranjem množic in brutalnega bičanja, smrtna obsodba s križanjem, ikonični križev pot, smrt in Jezusovo ponovno vstajanje. Ti dogodki so bili v številnih verskih filmih popisani do zadnje malenkosti, pospremljeni pa z močno čustveno intenzivnostjo ter navdihujočim, skoraj katarzičnim moralnim naukom. The Passion of the Christ ni takšne vrste film; Gibsonova različica zadnjih ur božjega sina je neprizanesljivo surova, brutalna in ponekod na meji eksplotacije, saj ne skopari z mučnimi prizori nasilja (scena z bičanjem je npr. dolga skoraj deset minut, glavnino filma pa predstavlja spremljanje križevega pota) ter na grafičen način ujame bistvo Jezusovega trpljenja za odrešitev človeštva. In ravno to je namen pričujočega filma; na srhljivo avtentičen način prikazati težo grehov in nasilja, ki jih Jezus prevzel nase v namene odrešitve človeštva. Gibson namreč z občasnimi flashbacki izpostavi pomembnejše točke krščanskega nauka, nakopičena količina trpljenja, brezupa in nasilja pa v zadnjih minutah ponovnega vstajenja pripeljejo do gledalčeve verjetno čustveno najbolj iskrene katarze. The Passion of the Christ je avtentičen, krut in nespoliran portret krščanske ikone, ki je za večno življenje morala trpeti.
