Ruševine (2004)

Rating: 8 out of 10.

Janez Burger se z moderno psihološko dramo Ruševine odpravi v svet teatra, ki je v zaodrju enako čustveno razburkan (če ne še bolj) kot na odrskih deskah. Film spremlja gledališki ansambel pod vodstvom samosvojega režiserja Hermana (hrvaška glasbena legenda Darko Rundek), ki se pripravlja na uprizoritev dela skrivnostnega islandskega dramatika (izkaže se, da ta sploh ne obstaja in da je avtor drame kar sam Herman). Ansambel med drugim sestavljajo njegova mlada žena Žana (Nataša Matjašec) in najboljši prijatelj Gregor (Matjaž Tribušon), za katera Herman sumi, da sta v skrivnem razmerju, to predvidevanje pa začne postopoma vplivati na potek priprav na predstavo, še posebej, ker ima Herman navado eksperimentiranja s čustvi članov ansambla in brisanja mej med teatrom in zasebnostjo. Ruševine je film, ki se navkljub zasidranost v svet gledališke umetnosti ne zapleta v (pretirano) artistično pretencioznost in uspe nagovoriti gledalca z analizami univerzalnih tem nadzora, čustvene manipulacije in nezaupanja v “modernih” odnosih. Burger teater premeteno uporabi za območje napete in tesnobne psihološke vojne med liki, ki so enako povezovalni kot tudi destruktivni, seveda pa to samo po sebi ne bi imelo učinka brez odličnih igralcev (zasijejo predvsem Rundek, Matjašeceva in Tribušon) ter enako duhovitih kot tudi surovo realističnih dialogov. Nasploh je Ruševine film, ki v okviru slovenskih standardov predstavlja presežek na skoraj vseh nivojih; od odličnega zvoka, vzdušne atmosfere in večplastne zgodbe, ki pa si mogoče zaslužila več dorečenosti, nekatere gledalce pa bo verjetno zmotila tudi obilica prizorov histeričnih prepirov, ki so očitno edini, kar like ironično drži skupaj. Ruševine je izvrstna moderna drama, ki postavi življenje tam, kamor spada; na gledališki oder.

Lepa sela lepo gore (1996)

Rating: 10 out of 10.

Vojna na Balkanu, ki je zaradi intenzivnosti bojevanja, srhljive ideologije in brutalnosti pri svetovni javnosti povzročila močan cmok v grlu, je hote ali nehote postala močan vir navdiha balkanskim ustvarjalcem, ki so se bodisi neposredno dotaknili same vojne vihre ali pa zgolj nakazali njene posledice na ljudi v povojnem času. Režiser in scenarist Srdjan Dragojević je v času, ko so na Balkanu še potekali boji, posnel vojno klasiko Lepa sela lepo gore, ki se na brutalno realističen, vendar presenetljivo ganljiv, poetičen in celo duhovit način loteva ozadja konflikta iz perspektive skupine srbskih vojakov, kar je ob izidu dvignilo nemalo prahu, Dragojević pa je bil obtožen širjenja srbske propagande, saj so bili Srbi v očeh svetovne javnosti demonizirani zaradi vpletenosti v pokole v Srebrenici. Film delno temelji na resnični zgodbo, ko je skupina srbskih vojakov ostala obkoljena v zapuščenemu tunelu, kjer je nemočno čakala na rešitev, za katero pa se sploh ni vedelo, če bo prišla. Naj bo že takoj jasno, da Lepa sela lepo gore ni nikakršna srbska propaganda, ki želi opravičevati storjene zločine ali jih pomesti pod preprogo. Še več; Dragojević z neusmiljeno iskrenostjo in ironičnostjo prikaže grozote in norosti vojne, hkrati pa preko osebne zgodbe o prijateljih in sosedih, ki se nenadoma znajdejo na nasprotni strani bojišča, razgali tragično razsežnost balkanskih vojn; da se je ta sprevrgla v okrutno državljansko vojno, kjer je pregovorno brat klal brata. Odlične igralske predstave, zbadljiv humor, ponarodela glasba in prava kombinacija brutalnosti in emocij naredijo iz filma Lepa sela lepo gore prvorazredno srbsko klasiko, ki bo (žal) ostala vedno družbeno relavantna.