V letih 1997 in 98 so bile ulice v mnogih mestih na določene dneve popolnoma prazne. Razlog? Ena beseda; Titanic. Govora je o megauspešnem filmu Jamesa Camerona, ki je na prvi pogled deloval kot recept za katastrofo; producente filma je bilo upravičeno strah, da bo zgodba o dveh mladih zaljubljencih, ki se spoznata na krovu slovite ladje Titanik, tako kritiško kot finančno pogorela. Zgodilo se je ravno nasprotno; Titanic je nemudoma postal orjaški hit, ki so ga drli gledat vsi, nekateri iz radovednosti, drugi zaradi mladega Leonarda DiCapria, ki je čez noč postal ljubljenec najstnic po vsem svetu, tretji pa iz želje, da bi film sesuli. Titanic je na vsebinski ravni dokaj standardna in predvidljiva zgodba o prepovedani ljubezni med mlado aristokratinjo (Kate Winslet) in revnim slikarjem, ki se med križarjenjem na Titanicu nesmrtno zaljubita, kmalu pa sta vržena v boj za preživetje, ko ladja trči ob ledeno goro in se začne potapljati. Takšne zgodbe smo videli že neštetokrat in Titanic na tem področju ne izumlja tople vode. Pa vendar se moč pričujočega filma nahaja v njegovi občudovanja vredni tehnični izpiljenosti in malih podrobnosti, ki izdelek ponesejo na višjo raven. Cameron z vizualno in tehnično perfekcijo dostavi spektakel v pravem pomenu besede; presunljiva rekonstrukcija Titanika, čudovita glasba Jamesa Hornerja, režiserjevo neverjetno oko za detajle (potop ladje je tako strašljivo natančen, da bo gledalec sčasoma pozabil, da gleda film) in hvalevredna zgodovinska natančnost pričakajo izredno vzdušje, čudovita kemija med glavnima igralcem pa poskrbi, da je gledalec ves čas emocionalno vpleten v zgodbo vse do njenega tragičnega konca. Kar pa je še posebej plemenito, pa je to, da Cameron svojo pozornost ne namenja samo osrednjima likoma, ampak tudi različnim potnikom na ladji, s čimer gledalec občuti dinamiko med družbenimi sloji. Titanicu se lahko očita, da igra preveč na čustva gledalca in da je v osnovi še ena od mnogih zgodb o prepovedani in nesmrtni ljubezni, toda hkrati je upravičeno eden največjih filmov vseh časov.

Na začetku 90. let sta si brata Joel in Ethan Coen že uspela ustvariti renome svojevrstnih filmskih avtorjev, ki sta s prav posebnim smislom za humor, absurd in grotesko uspela najti pot do srca tako kritikov kot tudi širšega občinstva. Navkljub temu ostaja Barton Fink njun najbolj enigmatičen in čudaški film, ki še danes deli gledalce; groteskna komična drama je nastala kot rezultat ustvarjalne krize, ki sta jo brata Coen doživljala med pisanjem scenarija za gangstersko dramo Miller’s Crossing, dogajanje pa je postavljeno v mesto angelov Los Angeles, ki se iz province nebeških sanj o uspehu v filmski industriji spremeni v osebni pekel naslovnega lika, nevrotičnega in pretencioznega dramatika (John Turturro), ki skuša s svojim ustvarjanjem dati glas “malemu človeku” (četudi se izkaže, da za to nima dovolj posluha). Bartonov razlog za prihod v mesto je ponudba iz Hollywooda, da bi spisal scenarij za drugorazredni film o rokoborcu, vendar se ob vselitvi v zanemarjen hotel sooči s hudo ustvarjalno blokado. Večino dni preždi pred pisalnim strojem, vendar ne uspe spisati niti besede, dolgočasno življenje pa mu popestrijo obisk soseda, duhovitega Charlija (John Goodman v svoji najbolj diabolični igralski predstavi) ter druženje z zapitim in šarlatanskim pisateljem (John Mahoney) in njegovo bistveno bolj pametna tajnico Audrey (Judy Davis). Barton Fink je izredno premetena in zlobna satira, ki gledalcem predstavi navidez klišejsko sliko peklenskega Hollywooda, vendar na za brata Coen značilno prebrisan način. Film je mnogo več kot alegorija na faustovsko sklepanje pogodbe s hudičem; je poglobljena, kompleksna in pikra analiza umetniškega sveta, nasičenega z oportunizmom, slabimi kupčijami, žrtvovanjem močnih umetniških vizij ter pretencioznim razumevanjem t.i. “visoke” in “nizke” kulture. K temu dodajmo še črn humor, popoln igralski ansambel, ostre dialoge, nepozabno glasbo in zastrašujoč epilog, končni rezultat pa je Barton Fink, eden najboljših filmov na temo moralne izpraznjenosti Hollywooda in pekla ustvarjalne blokade.