Back to the future (1985)

Rating: 10 out of 10.

Danes se zdi nenavadno, da bi v kultni ZF pustolovski komediji Back to the Future nastopil kdorkoli drug kot Michael J. Fox, ki ga je vloga navihanega srednješolca Martyja McFlyja izstrelila v zvezdniško orbito. Pa vendar je na neki točki izgledalo, da temu ne bo tako; prva izbira za vlogo Martyja je bil namreč Eric Stolz, vendar pa je po nekaj tednih snemanja padla odločitev, da ni pravi za vlogo in dobesedno čez noč ga je zamenjal tedaj še relativno neznani Fox, vse ostalo pa je zgodovina. Back to the Future je večna mojstrovina, idealna kombinacija znanstvene fantastike, suspenza in pristnega avanturističnega duha 80. let, ki tudi danes ostaja nepresežena. Relativno preprosta zgodba z ne ravno preprostim (vsaj za glavnega junaka ne) zapletom sledi srednješolcu Martyju, ki večino časa preživi v družbi ekscentričnega znanstvenika Doca Browna (enako fenomenalni Christopher Llyod), ki izumi Doloriana, časovni stroj v obliki futurističnega avtomobila. Ko Marty ponesreči sede za volan avtomobila in odpotuje v preteklost, se znajde v absurdnem položaju; pristane namreč v letu 1955, kjer nehote prepreči prvo srečanje med njegovima staršema, s katerim ogrozi lasten obstoj, povrhu tega pa se vanj zatrapa lastna (mlajša) mama. Back to the Future se ponaša z zapletom, ki je z današnjega vidika vprašljiv, ampak še to bolj zaradi tega, ker mnogi filme jemljejo preveč resno; režiser Robert Zemeckis in scenarist Bob Gale uspeta z duhovitimi dialogi, pristno obuditvijo nostalgičnih 50. let ter domiselnimi popkulturnimi referencami pričarati prvorazredno zabavo, ki ostaja večna klasika, kar potrjuje tudi dejstvo, da je film z vsakim letom pridobil na priljubljenosti in ostal trdno zasidran tudi v modernih popkulturi. Back to the future ni samo vrhunska komedija, ampak eden najboljših filmov vseh časov.

Jagode u grlu (1985)

Rating: 8 out of 10.

Nekdanja skupna država je na plano zaplodila lepo število kakovostnih nadaljevank, ki so na grenko-sladek način opisovale preteklost in / ali sedanjost časa, v katerem so živeli naši očetje, matere, dedki, babice itd. Ena od najbolj popularnih serij je bila nedvomno Grlom u jagode, ki je na nostalgično komičen način opisovala odraščanja beograjske mladine skozi divja in z mnogimi družbenimi spremembami zaznamovana 60. leta, simpatični liki Baneta Bumbarja, Uškeja, Goce in Mikija pa so se gledalcem za vedno vtisnili v spomin. Ravno zato ni presenetljivo, da so imeli mnogi visoka pričakovanja ob novici, da ista ekipa pripravlja nadaljevanje v obliki celovečernega filma Jagode u grlu, ki se odvija deset let po koncu zadnje epizode; glavni junaki se ob vrnitvi Mikija, ki je uspešen poslovnež v tujini, znova srečajo na najetem splavu, da bi za eno noč obujali spomine na mladost, vendar se večer brezskrbne zabave, popivanja in norčij spremeni v žalostno retrospektivo zapravljenih življenj, izgubljenih iluzij in neizpolnjenih hrepenenj. Film Srđana Karanovića je bil ob izidu deležen izredno negativnih odzivov s strani oboževalcev nadaljevanke, kar ni presenetljivo; namesto nostalgičnega grenko-sladkega humorja in razigranosti je film zaznamovan z izrazito temačnim, skorajda brutalnim tonom, ki si upa razbiti idilične podobe nadaljevanke ter postreči s čustveno dramo o minljivosti, staranju in ogledalu jugoslovanske družbe v prelomnem obdobju prehoda iz socializma v kapitalizem. Karanović ta utrip zgodovine ujame na shrljivo avtentičen in iskren način, pri tem pa ne prisega na ceneno zanašanje na nostalgijo in sentimentalnost. Jagode u grlu so zavidanja vreden naslednik nadaljevanke, ki dostojanstvo sledi njenemu duhu in ga nadgradi. To so kasneje ugotovili tudi gledalci in film sprejeli za svojega, dandanes pa je že razglašen za eno od mojstrovin jugoslovanskega filma. Pogumen izdelek, ki je aktualen še dandanes.