Nemški filmar Tilman Singer je že s svojim celovečernim prvencem, psihološko grozljivko Luz nakazal, da mu prija eksperimentiranje z žanrskimi konvencijami ter razbijanje ločnice med realističnim in abstraktnim, zato njegovi izdelki pogosto predstavljajo močan zalogaj za gledalca. Tudi v svojem drugem celovečercu Cuckoo ni prav nič drugače; ta se sprva odvija kot klasična zgodba o družinski odtujenosti, prebolevanju travme in najstniški tesnobi; slednjo pooseblja Gretchen (Hunter Schafer), ki se skupaj s svojim očetom, njegovo novo ženo in polsestro preseli v podeželsko mestece na Bavarskem, kjer oče priskoči na pomoč pri gradnji novega hotela pod vodstvom navidez očarljivega Königa (Dan Stevens). Gretchen, ki ne zmore preboleti smrti svoje biološke matere, skuša pregnati samoto in dolgčas z delanjem na recepciji, toda kmalu je priča številnim nenavadnim dogodkom, ki jo dajejo vedeti, da se za zidovi hotela skriva nekaj zloveščega. Cuckoo je film, ki ga je težko priporočiti s preprostimi oznakami kot sta “dober” ali “slab”, saj njegove prednosti lahko za marsikaterega gledalca predstavljajo tudi slabosti; Singerjev film je namreč zelo ambiciozen in samozavesten eksperiment, ki se domiselno poigrava z elementi nadnaravne grozljivke, ZF trilerja in psihološke drame, hkrati pa razvija večplastno in enigmatično zgodbo brez jasnih odgovorov. Glavne odlike filma so vsekakor izvrstne igralske predstave (najbolj izstopata kakopak Stevens in Schaferjeva), mikavno čudaška atmosfera, nekaj resnično strašljivih prizorov in fenomenalna uporaba zvoka in glasbe kot pripovednega motiva. Navkljub temu pa se zna zgoditi, da bo marsikateremu gledalcu abstraktnost zgodbe predstavljala frustracijo, še posebej v zadnji tretjini, ki sprva nadnaravno zamišljen zaplet prnese na območje znanstvene fantastike. A to je cena, ki jo mora sprejeti vsak filmar z neprilagojeno držo in navkljub vsemu je filmu Cuckoo nemogoče odrekati dostavljanje prav posebne gledalske izkušnje.
