Britanski režiser Neil Marshall je oboževalcem grozljivk verjetno najbolj poznan po moderni strašljivi klasiki The Descent iz leta 2005, vendar pa hkrati ne velja zanemariti njegovega prvenca Dog Soldiers, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot krvavo zabavo za vse ljubitelje volkodlakov. Slednje pošasti so bile v žanru grozljivk – še posebej v primerjavi z njihovimi sopotniki vampirji – vedno nekoliko spregledane, kar scier ni povsem neupravičeno, saj lahko dobre filme na temo volkodlakov preštejemo na prste ene roke. Film je postavljen v škotsko višavje, kjer se skupini pripadnikov specialcev in posebnih letalskih enot SAS udeležita treninga preživetja v divjini, vendar pa se kmalu znajdejo na begu pred divjimi živalmi v človeški obliki, za katere se izkaže, da so trop volkodlakov. Dog Soldiers nima posebej izvirne zgodbe, ki si jo lahko potegnili iz praktično vsake klasične drugorazredne grozljivke iz 50. in 60. let, kar pa ni nujno nekaj slabega. Marshall vsebinsko predvidljivost opraviči z mnogimi elementi, ki so ključnega pomena za žanr grozljivk; perfektna mešanica brutalnega nasilja in atmosferičnega suspenza, živahen tempo, nekaj posrečenega črnega humorja in – kar je pri filmu z precej nizkim proračunom najbolj navdušujoče – vznemirljivi akcijski prizori, ki navkljub minimalističnemu dogajanju poskrbijo za pravo dozo vizualnega spektakla. Prav posebno pohvalo pa si zaslužijo tudi prepričljivi posebni učinki in izgled volkodlakov, ki je tudi po več kot dveh desetletij še vedno zastrašujoče avtentičen. Dog Soldiers je definicija krvave zabave, ob kateri bodo gledalci navdušeno tulili v luno.

Januarja letos so kratkemu animiranemu filmu Mickey Mouse, Steamboat Willie iz leta 1927, ki je svetu predstavil lik legendarnega Mikija Miške, potekle avtorske pravice, zato je film pristal v javni domeni. To je bil tudi glavni razlog, da je režiser Jaime Bailey sklenil posneti prvo grozljivko, v kateri Miki Miška nastopa kot psihopatski morilec, kar sovpada s trenutnim trendom oživljanja pravljičnih junakov in priljubljenih otroških likov v bolj temačni in nasilni luči. Ravno zato od takšnih filmov, kot je The Mouse Trap, ni mogoče pričakovati veliko, saj gre povečini za slabo zrežirane, spisane in odigrane zmazke, ki se naslanjajo zgolj na utrujajočo premiso, da je nedolžni otroški heroj postal sprevrženi morilec, zunaj tega pa niso sposobni ponuditi ničesar omembe vrednega. In v primeru Baileyjevega filma ni prav nič drugače; The Mouse Trap, zgodba o skupini mladih, ki se v nočnih urah pretihotapi v zabaviščni center, katerega ustrahuje neznana oseba z masko Mikija Miške, je porazno zanič film. Film, ki zunaj na trenutke privlačne vizualne podobe ne ponudi ničesar omembe vrednega; zgodba ni zgolj predvidljiva, ampak tudi slabo razvita in polna lukenj, igra nastopajočih je na ravni osnovnošolske gledališke produkcije, liki obupno klišejski, toda absolutno največji greh filma pa je pomanjkanje suspenza in akcije, ki vstopi v zgodbo šele nekje na polovici, pred tem pa je veliko časa namenjenega dolgčasu, ki bo uspaval tudi najbolj nezahtevne oboževalce grozljivk. The Mouse Trap je zgovoren dokaz, da je za dobro idejo potrebno imeti še znanje in veščine, ki to idejo pretopijo v gledljiv izdelek.