Green Border (2023)

Rating: 7 out of 10.

Green Border, najnovejši celovečerec legendarne poljske režiserke Agnieszke Holland, je postal tudi eden najbolj kontroverznih filmov leta 2023, ki je dvigoval prah že mesece pred uradno premiero na beneškem filmskem festivalu; med drugim je poljska konservativna oblast film označila za liberalno propagadno, polno izmišljotin in “očitnih” agend na blatenje poljske vojske. Odziv je bil sicer pričakovan, saj je Green Border brezkompromisno krut in odkrito političen vpogled v dogajanje, ki mu v “civiliziranem” 21. stoletju ne bi smeli biti več priča; naslovna zelena meja je gozdnato območje na meji med Poljsko in Belorusijo, kjer leta 2021 izbruhe ena od najbolj tragičnih begunskih kriz, v kateri so življenja pribežnikov obsojena na sramotno pingpong podajanje med dvema državama, ki nista pripravljeni prevzeti poskrbeti zanje. Hollandove do krize pristopi z dokumentarističnim nizanjem zgodb iz različnih perspektiv; od sirske družine, ki je podvržena nasilju na obeh straneh bodeče žice, obmejnega policista, ki med pričakovanjem prvega otroka nemo spremlja grozote na meji pa vse do požrtvovalnih aktivistov, ki želijo pribežnikom pomagati po najboljših močeh. Takšen pristop je kakopak najbolj primeren, saj ponudi celovit pogled nad enako tragično kot absurodno situacijo, ko so nedolžni ljudje ujeti v nekakšnih postapokaliptičnih vicah, kjer jih na vsakem koraku čakajo brutalno nasilje in šikaniranje. Green Border je film, ki begunsko krizo samozavestno in drzno prikaže kot človeško grozljivko; s pomočjo surove črno-bele fotografije, pristnih igralskih predstav ter neolepšanega prikaza surovosti na mejnih prehodih uspe gledalca pošteno stresti do kosti. Hollandove pri tem ni niti malo strah, če zavzame jasno politično stališče, kar je v tem primeru skoraj nujno, vendar pa obenem predstavlja dvorezni meč; Green Border je namreč film, ki bo prepričal zgolj tiste, ki jih ni potrebno prepričati oz. ki so zavzeli enako stališče kot režiserke, zunaj tega kroga pa bo veliko gledalcev zmotilo pogosto odkrito moraliziranje in zatekanje k solzavosti, četudi takšna zgodba obojega niti ne potrebuje. Film nekoliko pokvari tudi pretirana dolžina, ki je še posebej izrazita v drugi polovici, ki je polna ponavljajočih komentarjev in dogodkov. A če potegnemo črto, ostane dejstvo, da je Green Border film, ki je moral biti nujno posnet kot brutalen opomin na naše neprestano ponavljanje zgodovinskih napak.

Shayda (2023)

Rating: 10 out of 10.

Noora Niasari, v Iranu rojena avstralska filmarka, je svoj celovečerni prvenec Shayda obarvala z močno avtobiografsko noto; v njem spremljamo iransko priseljenko Shaydo in njeno hčerkico Mono, ki prispeta v Avstralijo, da bi zbežali pred Shaydinim nasilnim možem, zatočišče pa si najdeta v samskem domu za žrtve nasilja. Film se odvija v času tradicionalnega iranskega praznika nauruza (iranska različica novega leta in prvega pomladnega dne), navkljub močnemu naslanjanju na vero in kulturo bližnjega vzhoda pa Niasarijeva v ospredje postavi univerzalno zgodbo o preživetju ženske, ki se mora po številnih letih psihičnega in fizičnega trpinčenja postaviti na lastne noge in se prilagoditi novemu življenju, kjer je namesto neprestanega strahu prisotno upanje oz. pripravljenost za prihod boljšega jutri. Shayda je čudovita večplastna drama, ki mojstrsko lovi ravnotežje med duhom socialnega realizma in poetičnim psihološkim portretom zlomljene, a hkrati pokončne matere, ki se mora naučiti preživeti, da bi lahko živela. Niasarijeva do zgodbe resda pristopi z ogromno mero empatije in čustvenosti, vendar hkrati ne dovoli, da bi gledalca odvrnila od krute resničnosti, s katero se sooča vsaka trpinčena ženska; nasilje v pričujočem filmu sicer ni eksplicitno, vendar je moč čutiti njegove posledice, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav, kjer znova zasije čudovita Zar Amir Ebrahimi s svojo močno ekspresivno prezenco, ki še posebej pride do izraza v prizorih, ko je molče (in na robu solza) prisiljena poslušati zvočno transkripcijo lastnih izpovedi o moževem nasilju. Niasarijeva pa s filmom uspe gledalcu približati iransko kulturo (še posebej ljudsko glasbo in poezijo), ne da bi ob tem žrtvoval kritične poglede na nekatera sadistična in represivna pravila, ki so v družbi bližnjega vzhoda žal še vedno močno prisotna in celo tolerirana. Shayda, sicer avstralski kandidat za tujejezničnega oskarja, ki je žal ostal prezrt, je filmska umetnina, ki naj služi kot pretresljivo opozorilo o naši premili toleranci do nasilja nad ženskami.